Štirideset dni

Prejšnji teden sem začasno zamenjal poklic: za nekaj dni sem postal šofer.

Peljal sem v Srbijo, v malo mesto blizu Niša, od koder izvira familija po mamini strani. V mestecu živi vse manj ljudi - vsaka druga hiša je prazna, na plakatnih mestih kraljujejo osmrtnice, tokrat se jim je pridružila ena iz naše družine. Umrl je mamin brat, moj stric - to se je sicer zgodilo septembra ravno v času, ko sem bil v Franciji, a je v Srbiji navada, da se grob obišče točno štirideset dni po smrti pokojnika.



Da ne bo koga spodnja fotka zavedla: nisem peljal stoenko in se tudi nisem zavedal, da v Srbiji še vedno kraljuje po cestah. Pri nas je skoraj izumrla.









Komemoracija na grobu je bila skromna in kratka. Prižgali smo sveče, večina obiskovalcev je prinesla kakšen slatkiš za pogostitev, a nihče ni kaj veliko jedel. Počakali smo, da sveče dogorijo, spregovorili besedo ali dve in šli.





Zopet smo se zbrali v lokalni gostilni na kosilu, kjer je bilo eno mesto rezervirano za pokojnika.





Čeprav so bili štirje dnevi ležerni - uspelo mi je zagristi v prvo leposlovno knjigo po dolgem času - so hitro minili. Bili pa so dovolj, da sem spet dobil željo po potovanju po Balkanu. Tako da 2008 definitivno pade en ex-jugo road trip.

Sploh mi je bilo pa fino, da sem lahko fotkal povsem zase.