četrtek, september 13, 2007

Perpignan, pet dni pozneje

Nekaj dni je že od vrnitve iz Perpignana. Vtisi so se vsedli in dnevni ritem je spet prevzel pobudo. Za tiste, ki ne vedo: Visa pour l'Image je festival fotožurnalizma, ki dogaja vsako leto začetek septembra v Perpignanu, francoskem mestu blizu sredozemske obale tik ob španski meji. Tam se je letos mudila pravzaprav precej številčna slovenska delegacija, katere delček je bil tudi Yours Truly.

Bom začel na začetku. Prejšnji torek zvečer se je na parkirišču pod blokom ustavil Peterlinov avto, v katerem sta že sedela Katarina in Zijah. Sledila je nočna vožnja mimo Benetk, Piazence, Genove, Cannesa vse do kampa v mestecu blizu Perpignana, kamor smo prispeli ob pol devetih zjutraj. Moja zmožnost spanja v avtomobilih je bolj pičla, tako da je bilo nekaj ur spanca nujnost.

Popoldne je bil čas za dvig akreditacije in začetni ogled scene. Prvi vtis, ki me je udaril, je bil - kako majhen je pravzaprav svet vrhunskega svetovnega fotožurnalizma. V Perpignanu so bile praktično vse omembe vredne svetovne agencije, veliko svetovnih fotografskih imen, nekje dvesto tristo ljudi, ki se večinoma poznajo med sabo. In to je tudi eden od bistvenih aspektov festivala - networking - priložnost, da ljudi osebno spoznaš, kar potem olajša tudi potencialne poslovne odnose.

Motiv mojega letošnjega obiska ni bil preveč visokoleteč: želel sem si preveriti sceno, videti, kaj ljudje delajo in kakšne portfolie kažejo, si ogledati kako fajno razstavo in malce napolniti kreativne baterije, ki so se z dnevnim delom za keš že nekoliko izčrpale.

Nad razstavami sem bil nekoliko razočaran. Vojne, bolezni, destrukcija, nasilje - saj sem pravzaprav to pričakoval, ampak po kakih petih šestih rastavah tega tipa vse skupaj postane nekoliko monotono. In razstav je več kot trideset! Vseeno, tu so moji favoriti:

- Eric Hadj - 20 kilometers from Eiffel tower - reportaža o mladini v pariških predmestjih - tako zelo insajderska, čeprav so bili printi narejeni zelo slabo

- Lizzie Sadine - Juvenile Suffering - mladoletniki v svetovnih zaporih - dobila nagrado festivala, obsežno osemletno delo

- Jonas Bendiksen - Dharavi dreams - Jonas je zame odkritje festivala. Magnumovec, še boljša od te razstave pa je njegova knjiga Sattelites.

Zanimivo je bilo videti in poslušati protfolio reviewje, ki so jih vsak dan dajali Magnumovi fotografi. Ljudje so prišli z vsemi mogočimi portfolii - od odličnih reportaž, že izdanih knjig, do kolekcij fotk, ki ne bi bile dovolj dobre za objavo na tem blogu.

Večerne projekcije so nihale od dolgočasnih do zelo zanimivih, vedno pa zelo obiskane in ob glavnih dnevih se ljudje postavijo v vrsto že uro in pol prej.

Nazajgrede sva se z Domnom ustavila še v Arlesu, kjer imajo sicer fotografski festival v začetku julija, a večina razstav je bila še vedno odprtih. Zadeva je bolj art orientirana in spet nisem bil posebej impresioniran, razen nad razstavo življenjskega dela magnumovca iz Indije Raghu Raia. Ta je bila vrhunska.

To je to, spodaj pa je še nekaj fotk.



Predstavitev novoustanovljene agencije Noor.

Jonas Bendiksen (lista po knjigi) na Magnum Portfolio review.

Kolega Peterlin se fotografira z 'znanim kanadskim fotografom'. :)

Domen, Simon, B5 in Wilco pred Cafe La Poste, kjer se je skoncentriralo večerno post-projekcijsko dogajanje.

Zajtrk v kampu, ki ga je pripravil programski direktor Fotopub festivala.

Domen si je v Arlesu zaželel fotografiranja z 'znanimi francoskimi glasbeniki'.

Matjaž, Arne, Manca, Iztok in Domen na ulicah Arlesa.

Dolga pot domov.

4 Comments:

Blogger Borut said...

Mene pa zgodba 20 km od Eifla ni navdušla. Sicer zgodba je res fajn in dejansko insajderska, a zelo tako - tako narejena.

Printe naredijo v Perpignanu. Prav slabi printi so me odvrnili od Stenmayerja in njegove Malarije. Ker jo je Arne tako hvalil sem šel še enkrat pogledat najprej na računalniku in potem še printe. Printi so bili pretemni in ubiti.

No, nima samo Fotopub probleme s kvaliteto printov.

Večina razstav je super sprintana.
Pa do naslednjič.
B5

petek, september 14, 2007 12:37:00 dop.  
Blogger fotoholik said...

Saj, kam bi pa prišli, če bi bilo vsem vse enako všeč. :)

Meni je bila pariška zgodba kul tudi zaradi tega, ko sem v času nemirov precej spremljal zadevo in sem vedno videl samo spektakularne fotke in posnetke ko nekaj gori in razdejanje in podobno in si nisem znal točno predstavljati, kako zgleda življenje teh mulcev.

Morda primer prevlade vsebine nad formo?

petek, september 14, 2007 10:23:00 dop.  
Anonymous samo said...

Jonas ima res hude fotke.

sobota, september 15, 2007 8:24:00 pop.  
Blogger IrenA said...

jst pa nostalgicno prebiram in se spominjam vseh lanskoletnih razstav, pripetljajev in veselih, minut, uric :-)

nedelja, september 16, 2007 1:47:00 pop.  

Objavite komentar

<< Home