ponedeljek, julij 02, 2007

Postati profesionalni fotograf

Med surfanjem po foto blogih sem naletel na photo.net forum thread na temo 'postati profesionalni fotograf'. Možje se tam sicer pogovarjajo o zaslužku s fotografiranjem narave, pa vendar se mi zdi, da ugotovitve veljajo za cel spekter fotografov. In glavna ugotovitev je: preveč ljudi se podi za premajhnim številom $$$. To pomeni, da je le malo ljudi, ki se jim fotografija finančno dobro izide, vsi ostali se borijo za preživetje.

Kakšno naključje: ob nedavnim spogledovanjem z globokim minusom na tekočem računu sem razmišljal točno o tem. Težko je preživeti kot fotograf, še težje je preživeti dobro. In za vsak cent se je potrebno hudičevo potruditi. Na koncu se začneš spraševati, ali se tako veliko dela za tako malo učinka izplača.

Nedavno je znana ženska priloga znanega slovenskega časopisa objavila intervjuje s štirimi slovenskimi fotografi, od tega sta dva porabila pol intervjuja, da sta se pritoževala nad stanjem v biznisu. Halo?!? Če se A1 in A2 pritožujeta, kaj potem ostane nam drugim?

Ne me narobe razumet: fotografija je čudovit poklic pri katerem neprestano spoznavaš bolj ali manj čudovite ljudi in kar je najbolj čudovito: pri tem padeš v neke scene, ki jih ne bi nikoli videl ali občutil, če bi zgolj skrbel za svojo eksistenco v kaki od zatohlih pisarn te ali katerekoli druge države.

Pa vendar vsaj meni ni tako hudo. Imam poklic, h katerem se lahko kadarkoli vrnem. Ne vem pa, ali je to dobro ali slabo. Spomnim se nekega intervjuja s hrvaškim vrhunskim tenisačem Ivanom Ljubičičem, ki je na vprašanje o slovenskih tenisačih odgovoril: 'Ko sem bil še najstnik, je bilo kar nekaj slovenskih igralcev enako ali celo bolj talentiranih kot jaz. A oni so vedno imeli še neko stvar, ki so jo lahko počeli poleg tenisa. Jaz nisem imel izbire. Moral sem uspeti.'

13 Comments:

Anonymous had said...

hudicevo zelo se strinjam z zadnjim zapisanim odstavkom..
ce je to edina moznost prezivetja, potem da clovek veliko vec od sebe, kot ce ima se par odprtih moznosti..

jamranje o dohodkih pa je itak nacionalni sport :)

torek, julij 03, 2007 10:03:00 dop.  
Anonymous Prelc said...

Vprašanje je koliko več lahko da od sebe. Ko fotografiraš greš itak zmeraj na najboljše kar lahko narediš. Poteka pa na slo-foto ravno kar anketa o tem kolikšen odstotek zaslužka ljudem prinaša fotografija:
http://www.slo-foto.net/modules.php?name=Surveys&op=results&pollID=62&mode=nested&order=0&thold=0

torek, julij 03, 2007 11:25:00 dop.  
Blogger matias said...

dobro napisano... ker sem sam zajadral tako daleč v fotografske vode, da faksa nisem končal (farmacija), tudi mene precej skrbi, kaj bom... ko bi le imel zagotovljeno službo z rednim dohodkom; fotografska kariera je pa večinoma prekleto kratka, če se ne razvijaš oziroma vsakih nekaj let ne pogruntaš nekaj novega.

torek, julij 03, 2007 12:45:00 pop.  
Blogger fotoholik said...

@prelc - ni čist tko, ko delaš stopetdesetič isto stvar se moraš prekleto potruditi, da narediš najboljše kar lahko. Motivacija je zelo nezanemarljiv faktor pri tem, kako dobro boš naredil.

@matias - saj iz zadnjega odstavka posta vidiš, da ti ne znam dat odgovora na dileme. Je pa tko - mlad si in (najverjetneje) nimaš nekih teških obveznosti v lajfu, tko da - go for it! Je pa neprestana reinvencija samega sebe v tem poklicu nujna, kakor si že sam ugotovil.

torek, julij 03, 2007 1:56:00 pop.  
Blogger Matjaz said...

Jp Matias zadnji odstavek govori ravno tebi v prid... če nimaš drugega plana B se pač toliko bol potrudiš, da ti uspe v planu A- fotografiji...

Sicer sem pa sam že večkrat rekel... Raje sem reven fotograf, kot pa bogat..ne vem kaj, kar me ne veseli in me vsakodnevno izčrpuje...

sreda, julij 04, 2007 12:42:00 pop.  
Anonymous B5 said...

Odlična poanta! Zadnjič sem kolegu, ki ga poznam še iz študentskih dni rekel, da kadarkoli se srečava, se on pritožuje. Sicer vedno nad neko drugo stvarjo, a čisto vsakič! Rekel sem mu, da je preveč razvajen in da bi moral še bolj trpeti in to bi ga morda spodbodlo, da ali spremeni kaj v življenju ali pa se sprijazni z njim. Na koncu sem se mu opravičil, ker ne debatirava o vremenu, a to sem mu moral povedati.

Moj (srednješolski) poklic je lesarski tehnik in nikoli nisem nostrificiral diplomi iz tujine

:-)

B5

sreda, julij 04, 2007 8:45:00 pop.  
Blogger Matjaz said...

Aaaaaa, Borut! To razloži tvojo spretnost z bor mašino in znanostjo o vijakih! ;)

četrtek, julij 05, 2007 12:26:00 dop.  
Blogger Matjaz said...

pardon...znanost, ne znanostjo... Sicer pa mislim, da vseen ni vse v tek planih A in B... Ni tako črno in belo... So tudi ljudje, ki se trudijo celo življenje in iz tega ali onega razloga se stvari ne premaknejo nikamor...

četrtek, julij 05, 2007 12:35:00 dop.  
Blogger fotoholik said...

@Matjaž - sej to da ni vse črno-belo oz. da stvar ni tako enostavna sem mislil replicirat že na tvoj prejšnji komentar. Kako pa veš, da te fotografija ne bo izčrpavala in te bo vseskozi veselila? Ko gre za preživetje ni možno vedno izbirati kaj boš delal in če nimaš plana B to lahko tudi pomeni, da se znajdeš ujet v neki situaciji, ki ti ne bo nujno všeč.

četrtek, julij 05, 2007 1:47:00 dop.  
Blogger Iva said...

Hja, takole jst vidim vso stvar. Po izobrazbi sem skoraj [sic!] diplomirana novinarka, za zraven tudi fotkam. In fotkanje mi je postal nepogrešljiv del mojega profesionalnega življenja. Se pa totalno zavedam, da nimam akademskega fotografskega predznanja, ker je vse plod samoučenja, tako da nikol ne bom na nekem profesionalnem fotografskem nivoju. V tem smislu mi je na trenutke res mučno, da po eni strani odžiram kruh "ta pravim" fotografom. Ampak se po drugi strani "tolažim" z mislijo, da je tut novinar lahko vsak klinac. Se pa pri vsakem novem podvigu potrudim do konca in si nimam tako nič očitati. Trenutno se mi zdi, da je fotonovinarstvo tko rekoč moje poslanstvo na tem planetu, ne vidim se v ničemer drugem, ampak kdo ve, kaj me bo veselilo in izpopolnjevalo in zalagalo z denarjem čez 5 ali 50 let? Vse se lahko spremeni v trenutku. Ampak konec koncev so tudi nenadni invalidi še vedno izjemno srečni ljudje ... Bottom line: live for the moment, I guess. :)

nedelja, julij 08, 2007 6:10:00 pop.  
Blogger fotoholik said...

Iva, jaz recimo nimam nobenih problemov z mešanjem vlog med fotografi-novinarji. Vem, da nekateri kolegi mislijo drugače. A vendar si tudi jaz ne bi pustil jemati pravice, da kdaj kaj napišem. Zato se mi tudi zdi tovrstno cehovsko omejevanje brezveze.

Poleg tega je akademsko izobraženih fotografov pri nas sila malo, pomoje je večina fotografov samoukov oziroma ukov sistema mojster-vajenec.

Pravzaprav je mešanje vlog pomoje za fotografe edina prihodnost, kar se preživatja tiče. Samo s fotografijo bo bolj težka, zato se bo treba naučiti novinarstva, videa, montaže...

nedelja, julij 08, 2007 9:11:00 pop.  
Blogger maja h. said...

Sem že prejšnjič tole prebrala ... samo nisem mela nič za komentirat, ker se z vsem strinjam.
Si lepo to opisal. Nič ni lepšega kot uživati v tem kar počneš.
Zadnjič sem se nekaj pogovarjala z nekim tujim fotografom (po naključju prek maila) in sem kasneje ugotovila, da je tudi pulitzerjev nagrajenec (v nekem sklopu skupinskih fotk iz iraka) in mi je rekel, da mu je ta nagrada pač samo nagrada in nič več. Neki časa sem rabla, da sem poštekala, da ima v bistvu prav. Po moje je največja nagrada to, da uživamo v tem kar počnemo, ker nič ni lepšega od fotonovinarskega zanesejaštva.

ponedeljek, julij 09, 2007 9:52:00 pop.  
Anonymous markopigac said...

Ne vem katera revija je izpostavila 4 naj fotografe, niti ne vem po katerem kljucu se izbira naj fotografa.

Vem to, da jih je nekaj pri nas izvrstnih, vecina pa bledo pod-povprecje, ki ga dodatno skazi se tistih nekaj zanesenjakov, ki velikim portalom in casopisom zastonj posiljajo svoje fotografije, ker si ga drkajo na to, da so podpisani ob fotki.

ponedeljek, junij 15, 2009 5:20:00 dop.  

Objavite komentar

<< Home