Wade Goddard - intervju

Z novozelandskim vojnim fotografom, kuratorjem dubrovniške galerije War Photo Ltd in letošnjim žirantom emzinovega natečaja sem se pogovarjal nekaj tednov nazaj. Prvi del intervjuja si si lahko prebral na Žurnalovem sajtu. Ker je bilo materiala preveč in je možakar povedal marsikaj zanimivega, drugi del objavljam tule.

Ali spremljaš eksperimente z mešanjem fotografije, zvoka in videa na internetu, kot so na primer Magnum In Motion ali Mediastorm?

Seveda, zdi se mi fantastično. To je zelo dober način za pripovedovanje zgodb. Zelo mi je všeč koncept mešanja fotografij z zvokom ali celo videom. Mislim, da bo uporaba takšnih mešanih prezentacij še poskočila v prihodnosti, ko bo broadband internetna povezava naš glavni medij za karkoli bomo gledali na ekranu. To bo nova forma novinarstva. Fotoreporterji ne bodo več samo fotografi, ampak bodo hodili okrog z mp3 snemalnikom ali video kamero na glavi in na koncu dneva sestavili zgodbo iz posnetega intervjuja, ambientalnega zvoka, fotografij, videa in to zgodbo si bo lahko gledalec downloadal preko interneta.

Ti torej ne vidiš zatona fotoreporterstva. Slišim veliko temačnih napovedi te dni...

Ne, sploh ne. Poglej, naš spomin si zapomni fotografije in ne videa. Če pomisliš na vojno v Vietnamu, kaj ti najprej pride na misel? Vidiš sliko usmrtitve v Saigonu ali golo deklico, ki beži pred napalmom. Fotke se zapečejo v naš spomin in prav zato je fotografija tako močan medij.

Kaj bi svetoval mladim fotografom, ki bi se želeli poskusiti v vojni fotografiji?

Najprej morajo biti prepričani, da je to res tisto, kar si želijo. Če imajo kakršnekoli iluzije, da bodo zaslužili veliko denarja, naj gredo raje prodajati rabljene avtomobile. Če pa vseeno hočejo riniti v vojne zone, jim svetujem vojaški tečaj za novinarje. Teh je dandanes veliko, še posebej v Veliki Britaniji. Sam sicer nisem obiskal nobenega, ampak vsi moji kolegi so jih in so res dobri. Tam te naučijo osnovnih stvari, ki ti pomagajo omejiti nevarnost. Na takšnem tečaju izveš, da je zavojček cigaret zadeva, ki ti lahko reši življenje, če ga imaš v srajčnem žepu, ko te zadene krogla. Ali če si v vojni zoni in parkiraš avto, moraš vedno videti zadnja kolesa avtomobila pred tabo. Tako lahko, če začnejo streljati obrneš in jo takoj odkuriš. Takšne, osnovne stvari se naučiš na tečajih. Niso sicer najbolj poceni, a so vredni svojega denarja.

Ti si se vsega tega naučil na terenu?

Ja, vse kar znam sem se naučil na terenu.

Se spomniš svojih prvih dni v vojni fotografiji? Če danes pogledaš nazaj, si naredil kakšno neumnost?

Uh, veliko neumnosti sem naredil. Moral bi biti že petkrat mrtev. S kolegom sva počela neumnosti, ko sva se sama vozila po Bosni leta 1992 in sva preživela le zaradi sreče. Nekateri najini kolegi niso bili tako srečni. Če si v novem sovražnem okolju, je najbolj pomembno, da ne greš nikamor sam. Vedno je dobro imeti s seboj lokalnega taksista. Če je on preveč prestrašen, da bi se zapeljal po neki cesti, morda tako misli z razlogom. Kasneje se lahko še vedno odločiš, da boš šel tja, ampak brez njega sploh ne bi vedel, da tam preži nevarnost.

Predstavljam si, da pri pokrivanju težavnih in kaotičnih konfliktov kot so Bosna ali Irak na zunaj izgleda vse normalno, ampak nevarnost hitro pride.

Bosna ni bila tak primer, ker je imela trdne frontne črte – bila je fronta in nisi mogel na drugo stran. Ko si se bližal vojnemu območju je bilo očitno z vse pogostejšimi kontrolnimi točkami in vojsko, tako da si vedel, kje streljajo. Na Kosovu je bilo popolnoma drugače. Tam ni bilo frontne črte. Peljal si se po cesti in na kontrolni točki ti je nek Srb pregledal dokumente, za ovinkom pa je stal Albanec z minometom. Naslednji dan se je ta situacija premaknila za kilometer naprej, ali pa sploh ni bilo nikogar, ko si se vračal. Lahko si se zapeljal skozi vas in prešel mejno črto, pa si to izvedel šele, ko ti je nek ostrostrelec razbil okno na avtu. Kosovo je bilo nevarno zaradi tega, čeprav v primerjavi z Bosno tam ni bilo tako hudo. V Bosni je bilo res hudo.

Si bil na Kosovu tudi med bombardiranjem?

Ne. Zapustil sem Prištino 5 ur prej, ker sem potoval z Ronom Havivom. Slišali smo, da je Arkan v Prištini in zaradi Ronove prejšnje povezave z Arkanom je bilo zelo pomembno, da ga spravimo iz Kosova. Ampak ko smo se pripeljali v Beograd in stopili v Hayat hotel, se je izkazalo, da je bil Arkan v hotelski restavraciji. Pa vendar - tudi če ne bi bil z Ronom – lahko da bi ostal v Prištini, ali pa tudi ne. Bili so strašni časi. Celo ko smo zapuščali Prištino so v BBC-jev avtomobil vrgli bombo. Ljudi so ustavljali na cesti, jih vlekli iz avtomobilov skozi okna in jim prislanjali puške na glavo. Celo mesto se je pogrezalo v kaos. Bilo je popolnoma noro. Zelo nevarno. Če si hodil s fotoaparatom po cesti, si mimogrede postal tarča.

Kosovski begunci v Albaniji. (c) Wade Goddard

Danes stanuješ v Zagrebu. Od česa živiš?

Vodim galerijo za vojno fotografijo v Dubrovniku.

Lahko poveš kaj več o njej?

Moja galerija je velik prostor v centru starega mesta. Ideja je, da bi približal realnost vojne splošni populaciji, le da tokrat ne uporabljam svojih fotografij. Ampak realnost je enaka. Jaz odločam o temah in vabim fotografe k sodelovanju na razstavah.

V tvoji galeriji so fotografi kuratorji svojih razstav. Se je ta koncept izkazal za uspešnega?

Ja, zelo sem zadovoljen. To niso moje zgodbe, ampak njihove. Oni so bili tam in nočem vsiljevati svojega objektivnega pogleda.

Vendar se fotografi včasih čustveno navežejo na kakšno fotko ne zaradi tistega, kar je na njej, ampak zaradi nečesa, kar je znano samo fotografu in se je morda takrat zgodilo, pa vendar gledalec tega ne vidi.

To je glavni in največji problem fotografov, ki izbirajo svoje fotke, ne glede na temo in ali gre za studijsko fotografijo ali reportersko ali kaj drugega. Jaz fotografom vedno povem število fotk, ki jih potrebujem. Ponavadi rabim trideset fotk, ampak fotografi itak nikoli ne morejo izbrat trideset komadov, zato jih dobim štirideset ali petdeset. Potem jih jaz izberem trideset in pošljem izbor fotografu, potem on ni zadovoljen z mojim izborom... To je proces, ki traja, še posebej, ker jo fotografi med izbiro fotk vedno odkurijo v neko državo bogu za hrbtom. Ampak ideja je, kolikor se le da: njihova zgodba, direktno do publike. Hočemo preskočiti urednika in kot galerija nimamo političnih stališč za razliko od časopisov.

Fotografije prodajaš tudi zbirateljem.

Iz vsake razstave s fotografom izberemo selekcijo fotk, katerih printe lahko obiskovalci kupijo. To sicer ponavadi niso najbolj krvave fotke, ker načeloma ljudje tega nočejo kupiti in obesiti na steno.

Kakšne pa kupujejo?

V izbor ponavadi damo fotografsko zelo zelo dobre zadeve. Ljudje bodo kupili fotografijo, če jim je všeč barva ali morda poznajo fotografa in ga spremljajo že vrsto let. Eni kupijo fotografijo, ker jim je bila tako všeč razstava in si želijo nekaj, kar bi jih nanjo spominjalo. Veliko prodamo zbirateljem iz drugih galerij, zaposlenim v humanitarni industriji, naprimer uslužbencem NATA, UNICEFA...

Kam prodaš največ fotk? Najverjetneje ne v regijo...

Ne. Na Hrvaškem ni te kulture zbirateljstva fotografij. Iz nekega razloga je sprejemljivo plačati 5000 evrov za olje na platnu, ampak popolnoma nesprejemljivo plačati za fotografijo več od vrednosti papirja, na katerem je natisnjena. Na srečo ni povsod tako. Italijani so največji zbiratelji fotografskih printov na svetu, čeprav več prodam Američanom, preprosto zato, ker v mojo galerijo pride več bogatih ameriških turistov.

* * *

Wadove fotke si lahko ogledaš tule.