Oktoberfest

Letošnji Oktoberfest se sicer končuje ta vikend, jaz pa sem bil tam še v filmskih časih.

Menjave

Ko pri urejanju arhiva naletiš na skene narejene iz diasov, takrat veš, da si se znašel globoko v preteklosti. To je zame vse pred letom 2004, ko se je s prvim cenovno dostopnim digitalcem končala moja analogna zgodovina. Eni še danes pravijo, da jim je delat na film tisti pravi gušt, vendar sam stroškov razvijanja, uokvirjanja, ogledovanja na provizorični svetlobni mizi, skeniranja in predvsem zamika do videnih rezultatov nisem nikoli prav preveč pogrešal. V začetku 2004 sem si nabavil Nikon D70, ki mi en zaklop in 145k posnetkov kasneje še vedno zvesto služi, a je začel kazati svoja leta.

Z drugimi besedami: rabim novo opremo. Celo leto že ciljam na D200, pa me je pred kratkim Nikon presenetil z D80, ki je skoraj tako dober in 180 jurjev cenejši, kar je v moji trenutni finančni perspektivi (beri: ukvarjanje z arhivom kratkoročno ne nosi keša) precej močan adut. Pravzaprav pa nujno rabim le dve izboljšavi D70:
- večji okular: to je bil pri preskoku na digitalce edini korak nazaj. D70 ima tako majhen okular, da je težko delat dobre kompozicije, še posebej tiste bolj zapletene.
- več megapikslov: 6MP je le malenkost premalo, 10MP je vrh glave, a bo zato treba nabavit kak nov objektiv.

In zdaj k fotki: a se vidi zrno?

Fotke, ki ne bi bile nikoli objavljene

Eden od razlogov za ta blog in ena od mojih največjih frustracij pri reporterskem delu so fotke, ki nikoli ne ugledajo luč sveta. Res je bedno, če greš nekam na nek event, se potrudiš in narediš stotine fotk, pa točno veš, da bo objavljena ena ali pa še to ne. Poleg reporterske hiperprodukcije in kroničnega pomanjkanja prostora v publikacijah je včasih problem tudi v stilu: ene fotke pašejo noter in druge ne.

Lump

Že od objave fotk starejšega gospoda iz Dalmacije se nisem mogel izogniti pritiskom Moje Najljubše Blondinke, da mora svoje mesto na blogu najti tudi njen Lump.

Lump je kuža pasme Zasavski mešanec, je majhen in zelo bojevit, zato je večkrat treba pred njegovimi ostrimi zobmi in nabildanimi šapami reševati tudi pitbulle (to se ponavadi naredi tako, da Lumpa dvigneš v naročje). Fotke so bile narejene kmalu po njegovi vrnitvi od frizerja. Danes je dlaka daljša in pričeska bolj neurejena, a ga zato njegova šefica nima nič manj rada.

Iz Vicenze

Še vedno sem bolj kot na terenu zakopan v arhivu. Naporno si je izmišljat vse mogoče iskalne pojme za v IPTC. Ta teden so bile na vrsti fotke iz Severne Italije. Tule je ena iz Vicenze.

Kako ratat slaven, brez da se podpišeš pod fotko

Hm, eni se borijo za avtorstvo, drugi se pa grejo skrivalnice.

Foto: Junior

Huh - zdi se mi, da zadnje čase poročam samo še o razstavah. :) Tale v bistvu ne bi bila nič posebnega, če na njej ne bi razstavljali mulci, ki so se prijavili na natečaj revije National Geographic Junior. Deset, enajst in dvanajstletniki so pokazali kaj znajo. Stavim, da bomo marsikoga med njimi še srečali.

Ko bo enkrat odrastla ta generacija, ki je bila od malega izpostavljena digitalcem in z njimi tudi fotkala, se bo vizualna pismenost IMO drastično dvignila. Kar bo podkurilo tudi nam, takratnim dinozavrom. A ni to nič slabega. Samo hudo se bo treba trudit, da bomo držali korak z njimi.

Galerija Fotografija, do 27. septembra, ko bo tudi dobrodelna dražba.

Ima nas još II

Evo. Manj kot teden po prejšnjem postu je treba spet popravit seznam.

Bloga tudi Borut Peterlin, urednik fotografije na Mladini in šefe Fotopuba. Pa danes smo ravno pri portretistih: tale post na njegovem blogu ima zbranih kup finih portretov, ki jih že nekaj časa videvam na zadnjih straneh Mladine. Good stuff.

In še njegov sajt.

Pop!

Te dni v Mali galeriji CD razstavlja Aleš Bravničar. Na ogled je dal serijo portretov akterjev slovenske *estrade*, kakršna koli že ta je.

Moji favoriti:
- Jernej Kuntner (nice outfit, dude)
- Magnifico (čefur press)
- Katarina Čas (najbolj kjut televizijka v Sloveniji, a i šire)
- Nina Osenar (wannabe psycho-rapist victim)

Kaj Bravničar zmore si lahko ogledaš do 15. oktobra, tule pa je nekaj fotk z otvoritve.

State of emergency

Ko sem se zadnjič zapodil po Pablitovih sledeh, sem našel hud, ampak res res hud fashion spread.

Ima nas još

Kar nekaj časa je minilo, odkar sem nazadnje pisal o bloggerskih kolegih. Vmes se je pojavilo nekaj novih imen, odkril pa sem tudi kakega starega. Torej, gremo po vrsti: najprej je tukaj posavski reporterski kolega Blaž, ki ga srečaš all over slo-foto-blogosfera. Samota si, če si bil pozoren, tukaj lahko že videl na eni fotki. Zdaj ima blog in upam, da ga začetna vnema ne mine. :)

Novopečeni blogger, zdaj že odvisnik, je kolega Pubec, ki se je specializiral za triptihe. Katka je sicer bolj pišoča, a tudi fotografirajoča, pa še na Fotopubu sem jo spoznal, tako da si zasluži mesto med moškimi kolegi. SPS pa je najverjetneje slo foto blogger z najdaljšim stažem.

In tu sta še dva iz tujine. Na Strobistu najdeš cel kup uporabnih nasvetov za uporabo tamalih flešev. Fotke mi sicer niso ne-vem-kaj, a je marsikatera tehnika zelo uporabna. Toplo priporočam.

Pa še en *celebrity* blogger se je našel. Vzhajajoča zvezda ameriške art scene in novopečeni Magnumovec Alec Soth piše šele kratek čas, a piše dobro, zanimivo, fotke so pa itak že dolgo kul. Vroče priporočam.

Spet doma

Po dolgem času sem spet začel mal fotkati na partijih. Ustvarjalna kriza po štirih letih nočnega slikanja po klubih mi je pobrala motivacijo in ideje. Tudi po tolikem času imam še vedno tremo, ko je treba začet rinit objektiv folku v obraz. Sploh pa sem privrženec teze, da v takih okoljih najboljše fotke ratajo, kadar je fotograf del dogajanja.

Iz fotkanja partijev je tako ali drugače zrastlo večino tistega, kar danes delam za keš, zato sem vedno skeptičen do nasvetov po foto forumih, da človek pravzaprav ne bi smel nič delati zastonj. Pred kratkim preminuli X-press je bil tudi prva publikacija, kjer sem redno objavljal svoje fotke. Cela generacija fotografov danes raste ob gratis objavljanju na internetnih portalih.

Petkov parti je bil štirkin otvoritveni. Vajb je bil gut, muzka razen na začetku niti ne tolk, poslikal sem kar nekaj materiala in z delom tega sem bil celo zadovoljen. Kreativno sicer nisem skočil na nov nivo, a vsaj ni ratal totalen crap. Pa še mel sem se fajn.

Tule je nekaj fotk.

Lejt najt Kardif

Malo fotografij me dandanes res navduši, ampak tele fotke nočnega življenja v velškem Cardiffu so faking dobre. Hardcore street photography v eni svojih najboljših izdaj. Počekiraj tudi druge galerije istega možakarja - ma še kar nekaj dobrih travel fotk, na primer Nočni Hongkong ali Indijo.

Kapo dol.

Kaj bi počel

Te dni bi blo fajn bit v Perpignanu. Res.

Nekaj z Dunaja

Torej. Zadnje dni sem intenzivno delal na arhivu - izbiral in obdeloval fotke z Dunaja. Jeba je tole, če je treba dvesto+ fotk naenkrat obdelat, tonsko in barvno popravit, počistit prahce.

Tule jih je nekaj. Ta zadnja mi je bila tako fajn, ko sem jo naredil, danes pa se mi zdi, če vidim še eno fotko z ogledalom posneto na bolšjaku, da mi bo šlo na bruhanje. Ker beden kliše.

Razstavi

Če imaš, dragi bralec, danes kaj časa, ga lahko investiraš v dve razstavi. Prva je odprta le še do večera.

Na ljubljanskem gradu so postavljene fotke kitajskega Chengduja. Lepe slikce, fotografsko sicer nič pretresljivega, a je vedno fajn videt, kako to zgleda pri ljudeh, o katerih pravzaprav ne vemo nič. In v Chengduju je takih deset milijonov.

Medtem so v galeriji Photon podaljšali razstavo Boruta Krajnca Route 66. Fajna zadeva, v galeriji fotke pridejo do izraza in so res kul, medtem ko sem bil zaradi slabe reprodukcije v knjigi razočaran.