Na cesti

Avtoceste, še posebej nedograjene, se da včasih uporabit za kak portret. Spodnji dve fotki sta posneti približno ob istem času, nekje okoli sončnega zahoda. Pri spodnji je uporabljen zelen filter, da je ozadje prišlo bolj vijoličasto.

Trent Parke

(c)Trent Parke

Mislim, da je bil Trent Parke prvi, ki je naredil razpoko v moj 'bw sucks' attitude. Njegova serija Minutes to midnight izgleda kot nekoliko moraste nočne sanje. Trent je edini Avstralec v Magnumu in kakšno naključje, da na intervju z njim naletim prav na sajtu ruskih fotografov photographer.ru.

In to še ni vse! Trent govori o svojem delu tudi v Magnumovem In Motion eseju.

Dance & Disorder @ Štirka

S fotkanjem na partijih imam zadnje čase problem. Pofotkal sem jih že toliko, da imam kronično pomanjkanje idej.

Barvite fotke lepo osvetljenih lepih ljudi, tako popularne vsaj pri tistih boljših parti fotografih, mi gredo nepopravljivo na živce. Zato sem se tokrat odločil, da probam z direktnim flešem z nastavitvami na 'Program', kar bi moralo sproducirati 'flat' look, ki bi ga morda potem celo pretvoril v črno-belo. Ampak ta odločitev se je nekje po drugi dvojni red-bull-vodki izgubila, fleš je večinoma ostal zaprt, fotke pa so še vedno barvite, a nekoliko neostre in za večino publikacij neprebavljivo neobjavljive.

Pa nič ne de, tokrat sem v štirki fotkal predvsem zase.

Nekaj fotk za pokušino tule, ostalo pa na flickerju.















Tole ni džambo in jaz nisem Stephen Gill, ampak za fotko posneto na poti domov je čist kul, ane?

Sputnik photos

Zanimivo, kako novice o ljudeh včasih pripotujejo preko ovinkov s čisto drugega konca sveta. Tako sem pravkar na blogu About the Image prebral novičko o novoustanovljenem kooperativu Sputnik photos, katerega fotografi se bodo lotili projekta o ilegalnih migrantih v državah 'Nove Evrope'. Tazanimiv del notičke, vsaj meni, pa je, da sta Sputnikova člana tudi Manca Juvan in Domen Pal.

No more Banzai

Zadnje čase sem zgleda pri fotkanju portretov posvojil Peterlinov Banzai pristop, saj mi nikakor ne rata na session priti z izdelanim konceptom.

Tokrat sem prišel že zdobra zživciran, utrujen ter s še posebej prazno glavo. In res nama s portretirancem od začetka ni šlo najbolje, a pozneje sva se nekako ujela in s končnim rezultatom sem razmeroma zadovoljen.

Naslednjič vzamem s sabo na session tudi kakšno idejo.

Perpignan, pet dni pozneje

Nekaj dni je že od vrnitve iz Perpignana. Vtisi so se vsedli in dnevni ritem je spet prevzel pobudo. Za tiste, ki ne vedo: Visa pour l'Image je festival fotožurnalizma, ki dogaja vsako leto začetek septembra v Perpignanu, francoskem mestu blizu sredozemske obale tik ob španski meji. Tam se je letos mudila pravzaprav precej številčna slovenska delegacija, katere delček je bil tudi Yours Truly.

Bom začel na začetku. Prejšnji torek zvečer se je na parkirišču pod blokom ustavil Peterlinov avto, v katerem sta že sedela Katarina in Zijah. Sledila je nočna vožnja mimo Benetk, Piazence, Genove, Cannesa vse do kampa v mestecu blizu Perpignana, kamor smo prispeli ob pol devetih zjutraj. Moja zmožnost spanja v avtomobilih je bolj pičla, tako da je bilo nekaj ur spanca nujnost.

Popoldne je bil čas za dvig akreditacije in začetni ogled scene. Prvi vtis, ki me je udaril, je bil - kako majhen je pravzaprav svet vrhunskega svetovnega fotožurnalizma. V Perpignanu so bile praktično vse omembe vredne svetovne agencije, veliko svetovnih fotografskih imen, nekje dvesto tristo ljudi, ki se večinoma poznajo med sabo. In to je tudi eden od bistvenih aspektov festivala - networking - priložnost, da ljudi osebno spoznaš, kar potem olajša tudi potencialne poslovne odnose.

Motiv mojega letošnjega obiska ni bil preveč visokoleteč: želel sem si preveriti sceno, videti, kaj ljudje delajo in kakšne portfolie kažejo, si ogledati kako fajno razstavo in malce napolniti kreativne baterije, ki so se z dnevnim delom za keš že nekoliko izčrpale.

Nad razstavami sem bil nekoliko razočaran. Vojne, bolezni, destrukcija, nasilje - saj sem pravzaprav to pričakoval, ampak po kakih petih šestih rastavah tega tipa vse skupaj postane nekoliko monotono. In razstav je več kot trideset! Vseeno, tu so moji favoriti:

- Eric Hadj - 20 kilometers from Eiffel tower - reportaža o mladini v pariških predmestjih - tako zelo insajderska, čeprav so bili printi narejeni zelo slabo

- Lizzie Sadine - Juvenile Suffering - mladoletniki v svetovnih zaporih - dobila nagrado festivala, obsežno osemletno delo

- Jonas Bendiksen - Dharavi dreams - Jonas je zame odkritje festivala. Magnumovec, še boljša od te razstave pa je njegova knjiga Sattelites.

Zanimivo je bilo videti in poslušati protfolio reviewje, ki so jih vsak dan dajali Magnumovi fotografi. Ljudje so prišli z vsemi mogočimi portfolii - od odličnih reportaž, že izdanih knjig, do kolekcij fotk, ki ne bi bile dovolj dobre za objavo na tem blogu.

Večerne projekcije so nihale od dolgočasnih do zelo zanimivih, vedno pa zelo obiskane in ob glavnih dnevih se ljudje postavijo v vrsto že uro in pol prej.

Nazajgrede sva se z Domnom ustavila še v Arlesu, kjer imajo sicer fotografski festival v začetku julija, a večina razstav je bila še vedno odprtih. Zadeva je bolj art orientirana in spet nisem bil posebej impresioniran, razen nad razstavo življenjskega dela magnumovca iz Indije Raghu Raia. Ta je bila vrhunska.

To je to, spodaj pa je še nekaj fotk.

Predstavitev novoustanovljene agencije Noor.

Jonas Bendiksen (lista po knjigi) na Magnum Portfolio review.

Kolega Peterlin se fotografira z 'znanim kanadskim fotografom'. :)

Domen, Simon, B5 in Wilco pred Cafe La Poste, kjer se je skoncentriralo večerno post-projekcijsko dogajanje.

Zajtrk v kampu, ki ga je pripravil programski direktor Fotopub festivala.

Domen si je v Arlesu zaželel fotografiranja z 'znanimi francoskimi glasbeniki'.

Matjaž, Arne, Manca, Iztok in Domen na ulicah Arlesa.

Dolga pot domov.

Tik pred odhodom...

... v Perpignan. Če bodo zvezde naklonjene, pošljem vmes kak report, drugače pa ko pridem nazaj.

Nekakšen d'best of festivala Visa pour l'image 2007 pa na Digital journalistu.

Stay tuned. ;)