Šestdeset let Magnuma, da o Harveyu ne govorimo

Če parafraziram Ho Ši Minha - kaj je trotedenska blogerska pavza proti šestdesetim letom agencije Magnum? Komaj kaj, res je - pravilen odgovor. :) Magnumov foto festival smo zamudili - se pač nahajamo v napačni metropoli - še vedno pa si lahko preberemo post o Magnumovih začetkih.

* * *

Ko sem prvič naletel na blog Davida Alana Harveya sem si rekel - o, ne, tale fotograf je pol-pismen. Pa sem prebral še en post in še enega in še enega, tako da lahko z gotovostjo zatrdim: forma nekoliko šepa, vsebina je pa iber kul! Kdo ne bi občudoval fotografa, ki mu na blogu rata tale citat:

i always pride myself in being kind of a "specialist" at having my camera in my right hand and a cold beer in the left, and gliding around the dance floor shooting....after all , it makes no sense to look like you are "working" when you are working....my theory has always been that to get spontaneity you must be spontaneous... and get "inside" the subject...

Zanesljiv pristanek na Fotoholikovi desni. ->

* * *

Pisec tega bloga gre skozi intenzivno obdobje samoizpraševanja, kar je deloma tudi razlog, da so posti nekoliko bolj redki.

Ni nam bilo lahko

Za šest pirov pri mojih letih sem se v soboto zjutraj presenetljivo hitro zbudil. Ni mi bilo preveč slabo in tudi glava bi lahko bolj bolela, tako da sem se z lahkoto pripeljal do izolske marine.

Čas je bil za... moje prvo jadranje! Skos je bilo treba nekaj delat, časa za počitek ni bilo niti za trenutek, kakor nazorno prikazuje naslednja fotka.


Foto: Nejc

Prva post-jadranjska postaja je bil parti znane baterijske tvrtke, na katerem sem ugotovil, da obstajajo tudi bolj zajebani poklici kot je vloga duracellovega bunnyja.



Kolega Tricky naj bi mel intervju z zvezdo večera, ki pa se ni prikazal, zato smo se opolnoči odpravili v Ambasado. Naredil sem portretič Erica Prydza za intervju in mimogrede nekaj standarnih parti fotk.



Tegobe dneva so me kmalu udarile po glavi. Spakiral sem kufre in vožnja nazaj v Ljubljano je bila ena najtežjih ever. Komaj sem se prebil do Ravbarkomande, ugasnil motor in odspal tri kitice.

To je to, jutri grem končno malo na počitek, se beremo čez kak teden.

Postati profesionalni fotograf

Med surfanjem po foto blogih sem naletel na photo.net forum thread na temo 'postati profesionalni fotograf'. Možje se tam sicer pogovarjajo o zaslužku s fotografiranjem narave, pa vendar se mi zdi, da ugotovitve veljajo za cel spekter fotografov. In glavna ugotovitev je: preveč ljudi se podi za premajhnim številom $$$. To pomeni, da je le malo ljudi, ki se jim fotografija finančno dobro izide, vsi ostali se borijo za preživetje.

Kakšno naključje: ob nedavnim spogledovanjem z globokim minusom na tekočem računu sem razmišljal točno o tem. Težko je preživeti kot fotograf, še težje je preživeti dobro. In za vsak cent se je potrebno hudičevo potruditi. Na koncu se začneš spraševati, ali se tako veliko dela za tako malo učinka izplača.

Nedavno je znana ženska priloga znanega slovenskega časopisa objavila intervjuje s štirimi slovenskimi fotografi, od tega sta dva porabila pol intervjuja, da sta se pritoževala nad stanjem v biznisu. Halo?!? Če se A1 in A2 pritožujeta, kaj potem ostane nam drugim?

Ne me narobe razumet: fotografija je čudovit poklic pri katerem neprestano spoznavaš bolj ali manj čudovite ljudi in kar je najbolj čudovito: pri tem padeš v neke scene, ki jih ne bi nikoli videl ali občutil, če bi zgolj skrbel za svojo eksistenco v kaki od zatohlih pisarn te ali katerekoli druge države.

Pa vendar vsaj meni ni tako hudo. Imam poklic, h katerem se lahko kadarkoli vrnem. Ne vem pa, ali je to dobro ali slabo. Spomnim se nekega intervjuja s hrvaškim vrhunskim tenisačem Ivanom Ljubičičem, ki je na vprašanje o slovenskih tenisačih odgovoril: 'Ko sem bil še najstnik, je bilo kar nekaj slovenskih igralcev enako ali celo bolj talentiranih kot jaz. A oni so vedno imeli še neko stvar, ki so jo lahko počeli poleg tenisa. Jaz nisem imel izbire. Moral sem uspeti.'

Fade out

Malo sem bil v štirki zadnje čase, res malo. Škoda, a te dni mi ni bilo do pretiranega ponočevanja, fotkanja na partijih sem se pa itak prenajedel. No, sezona se je s petkom zaključila. V untergrunt se spustimo spet oktobra, že pod novim kadilskim zakonom. To bo še zanimivo.