Magdalena

Sem že nazaj.

Tule je nekaj hajlajtov z letošnje Magdalene.

Robert Lešnik

Slovenski oblikovalec ljudskih vozil je zadnje čase pogost gost slovenskih medijev. Govoril je o postopku dizajniranja avtomobilov v njegovi tvrdki.

"90 % mojega dela konča v košu za smeti", pravi dizajner najnovejšega Passata in EOS-a. Škoda, pravim jaz.



AES+F Action Half Life

AES+F je ruski umetniški kolektiv in Action Half Life je njihov konceptualni projekt. Predstavili so fotke mulcev, oblečenih v belo, oboroženih s futurističnim orožjem, postavljenih v sinajsko puščavo via fotošop.

Konceptualno relevantno delo ali poceni trik podprt s kopico pretencioznega bulšita? Ne vem, a skoraj bi glasoval za drugo.



Neo

Najbolj pozitivno presenečenje Magdalene. Madžarski bend Neo, o katerem znamo še slišati. Kitarski rock, podložen z elektroniko in nadgrajen z izredno kjut pevko. Kapo dol.



Še več fotk s festivala pa je na Magdaleninem sajtu.

Še pet minut

pa grem na Magdaleno.

Maribor, Tabor, Narodni dom in Pekarna, hier aj kam.

Fajterji

Medtem ko so nordijske hard rok zverce rasturile Eurosong, so se v Kopru mlatili. Dogodek so poimenovali World Fight Challenge in zbralo se je kar nekaj MMA (Mixed Martial Arts) fajterjev in menedžerjev svetovnega formata. Dvoboj večera je sicer odpadel (menda eden od borcev ni dobil vize), a se preostali niso šparali. Bili so udarci, neverjetni preobrati (najspektakularnejšega je izvedel Hrvat, ki je iz povsem izgubljene situacije z nekaj udarci zlomil nasprotnika), tekla je kri.

Pravzaprav je bil to moj prvi poskus fotkanja borbe v ringu. Situacija je bila daleč od idealne: na eni strani ringa je bil vhod za borce, drugje nisem smel stat zaradi sodnikov, na tretjem kotu je imela absolutno prednost tv kamera, povsod itak uletavajo v kader preklete vrvi in ko se mi končno zdi, da sem si našel svoj plac za fotkat, prileti kompliment iz publike ('Nisem plačal deset jurjev da bom gledal tebe!'). Potem probam kaj posnet od daleč s teleobjektivom, pa se fajterja začneta samo valjat po tleh in spet nič ne ujamem zaradi vrvi.

No, par fotk je vseeno ratalo. :)

Gal

Na Gala Gjurina sem v enem tednu naletel dvakrat. Talentirani multiinštrumentalist, vokalist, komponist in tekstopisec, bivši član zasedbe Olivija in zdajšnji motor Gala in galeristov je z bendom (plus Vlado Kreslin) nastopil v skoraj polni štirki, v solo izvedbi (plus podporni Andraž Mazi) pa v skoraj praznem klubu hotela Mons.

Vse fotke so posnete s trenutno mojim najljubšim in predvsem lahkim repertoarjem objektivov za koncerte: Nikkor 24/2.8 in (pravkar nabavljenim) 50/1.4. Sploh petdesetka me je zadnje čase s kvaliteto precej razvadila. Z njo so postale možne fotke, na katere prej nisem niti pomislil.


Gal in galeristi v štirki

Gal in Mazi v Monsu

Konkurenca

Morda je bilo res nekoliko prepotentno od mene, ko sem si mislil, da bom imel prvi blog med reporterji. Tule sta dva fina foto bloga profesionalnih kolegov, ki tako ali drugače prihajata iz gnezda Znanega Poslovnega Časopisa: Svetlobne iluzije ter Minuta in manj.

Tule je še blog Bojana Okorna, ki ponavadi fotka po koncertih. Dečko bo imel konec tega tedna v Kranju otvoritev razstave Utrip publike (hud promocijski tekst tukaj)

Nalomljeno rebro in slovenskega naroda sin

Okej, gre za moje rebro in menda ni res zlomljeno (upam vsaj). Me pa zadnje dni jebeno boli, še posebej v mojem priljubljenem položaju - horizontali.

Nesreča je bila povsem banalna. Tomaž Domicelj te dni po več kot desetih letih izdaja novo plato. To pomeni, da je zelo iskan sogovornik za intervjuje, in za enega od teh je bilo treba narediti portret. Zamislil sem si enega iz žabje perspektive, pri tem pa nekoliko precenil razdaljo med mano in zemljo, zraven pa spregledal kamen, ki je končal med mojimi rebri.

No, čeprav nisem bil nikoli velik fen njegovih izjav in načina razmišljanja, se je tokrat Tomaž izkazal kot luciden, zanimiv in argumentiran intervjuvanec. Ratalo mi je nekaj fajn portretov, za moja rebra pa je bil usoden tale spodaj. Se je splačalo?

Praznikov je konec, jutri je delovni dan

Poleg sprehajanja ostarelega Dalmatinca in, khm, druženja z Mojo Najljubšo Blondinko, sem med prazniki počel tole:
- Izbrskal cel kup starih izvodov revije Photographer's forum, na katero sem bil naročen do pred kakimi štirimi leti. Ugotovil, da je še vedno fajn revija in poslal faks v Ameriko, da mi jo spet začnejo dostavljat (40 USD za dve leti, osem številk). Zanimivo je po tolikih letih spet pogledat iste prispevke, za nekatere ideje je bilo takrat najbrž prezgodaj, danes pa je ravno pravi čas.
- Se končno prebil do dna kupa revij PDN (Photo District News), ki mi jih je prijazno posodil Domen. Se skoraj naročil tudi na tole, a raje odločil, da še malo počakam.

Če povzamem: med prazniki sem bolj-kot-ne lenuharil.

* * *

V življenju vsakega bloga neizogibno pride trenutek, ko blogger pokaže fotko svojega psa. Jaz jih imam recimo kar pet.