Foto-holik

Bruc 2009

2009-12-03T22:05:00.007+01:00

Je že res, da je tale blog v pol-penziji, a težko je ostati ravnodušen, če Had nerga, da s kakega eventa ni dobrih fotk. Saj ne, da bi bil na spodnje pretirano ponosen, in res so praktično vse neobjavljive, a tako slabo pa spet ni, kajneda? In stavil bi, da noben drug fotograf nima fotke headlinerja na velikem odru. :)

Toskana 2009

2009-08-18T22:14:00.002+02:00

Tule je nekaj zapoznelih fotk z julijskega potovanja po Toskani. Fotoaparat je bil zraven bolj mimogrede, veliko se je jedlo in pilo, to je pa tudi vse. Zanimivo bi bilo it s kolesom enkrat jeseni, ko se vročina malce umiri.

Popotniški trenutek

2009-06-07T18:55:00.005+02:00

Zadnji torek smo v Metropolu odprli mojo razstavo z naslovom Popotniški trenutek. Razstava je sicer na ogled do 2. julija, za otvoritev pa sem pripravil tri multimedijske projekcije, ki so zdaj tudi na webu.

Prva je serija fotk iz evropskih mest in festivalov, zadnjih deset fotk je na razstavi.

www.ivanzupic.com/multimedia/popotniskitrenutek/

Že nekaj časa sem nameraval narediti prezentacijo fotk z novosadskega Exit festivala in šele tokrat mi je ratalo. Podlaga je zlepljena iz treh komadov v programu Audacity. Letošnja izvedba Exita bo v začetku julija in morda bo ta prezentacija navdušila koga za obisk. Zadeva je res vrhunska - definitivno najboljši glasbeni festival v bližnji okolici.

www.ivanzupic.com/multimedia/exit/

Na koncu pa še nekaj fotk portretov slovenskih didžejev, ki so večinoma nastali za Partysan.

www.ivanzupic.com/multimedia/DJ_portreti/

Next best drag II

2009-05-02T09:46:00.002+02:00

Prejšnjo nedeljo se je v štirki odvil finale drugega tekmovanja za Next best drag. Za nepoučene - to so tipi, ki se oblačijo v bejbe in bejbe, ki se oblačijo v tipe. Tule je nekaj fotk.

Šesta

2009-04-14T07:46:00.002+02:00

Štirje meseci so minili od zadnjega posta, kajneda? Avtor bloga si je vzel sabbatical, kot bi rekli kolegi iz novega kontinenta.

No, iz zimskega spanja me je zbezal Cyber z idejo, nekakšnim blogerskim verižnim pismom, da bi objavil šesto fotko v šestem folderju na mojem disku.

To je to. Naske nekje blizu tretje minute petinštirideset med njegovimi petimi minutami slave. Manj medijskega pofla konzumirajoči bralci se boste gotovo vprašali: Kdo zaboga je Naske?

Danes sem bil na Svenu...

2008-12-21T20:46:00.002+01:00

... a sem naredil le kakih deset fotk. Jaded rejf fotograf, pač. Sej drgač ni blo švoh, sam mal prevelika gužva.

Danes grem na Svena...

2008-12-20T17:00:00.003+01:00

... a tole so fotke iz marca 2003. Takrat sem bil v Ambasadi Gavioli prvič, nocojšnji obisk bo najverjetneje eden zadnjih.

In ja, te fotke so bile posnete še na film.

15 let impra

2008-11-30T21:43:00.001+01:00

Trajalo je 15 let, a končno mi je ratalo priti na prvo predstavo improlige. Vidimo spet 2023! :)

Dže ba zapelo?

2008-11-26T21:35:00.000+01:00

Okej, še zadnji post na temo Digital railroada in njihovega potopa. Tukaj sta še dve izpovedi: enega insajderja in Photoshelterjevega lastnika (ie konkurenca, ki je poskusila do neke mere odkupiti biznis).

In to je to. Ne glede na vse online arhive, vedno je dobro imeti Plan B.

Nasvet za mlade fotografe

2008-11-17T23:15:00.000+01:00

Tole pravi Christopher Anderson:

What advice would you give young photographers?
Forget about the profession of being a photographer. First be a photographer and maybe the profession will come after. Don't be in a rush to make pay your rent with your camera. Jimi Hendrix didn't decide on the career of professional musician before he learned to play guitar. No, he loved music and and created something beautiful and that THEN became a profession. Larry Towell, for instance, was not a "professional" photographer until he was already a "famous" photographer. Make the pictures you feel compelled to make and perhaps that will lead to a career. But if you try to make the career first, you will just make shitty pictures that you don't care about.

In zdi se mi, da ma prav.

Več odgovorov na isto vprašanje na Magnumu.

DRR je mrtev

2008-10-29T22:10:00.000+01:00

Še vedno sem nekoliko zaprepaden nad hitrim propadom Digital railroada. 1300 fotografov (tudi naši, med njimi Vid in Borut) in agencij je čez noč ostalo brez infrastrukture za prodajo svojih fotk, nekateri celo brez dela svojih arhivov. Vse skupaj lepo ilustrira nevarnosti Cloud computinga in SaaS modela (Software as a Service).

Vseeno se zdi, da nekaterim zadeva dela. Noor agencija, denimo, je operativna, čeprav po izgledu in kodi zgleda, da zadeva še vedno teče na DRR softveru. Enako velja za VII. Medtem pa arhiv Reduxa zeva prazen.

Še največ informacij o vsemu skupaj pa je zgleda možno dobiti od konkurence.

Gilles fatale

2008-10-26T20:55:00.001+01:00

En petek, dva eventa, ena fatalka, en didžej, štirje glaži vina, štirje breezerji, štiri red-bull-vodke, ena krožna taksi vožnja po mestu in samo pol mačka.

Neprecenljivo.

Kje se bo vse to končalo?

2008-10-21T00:08:00.000+02:00

Še ena slaba novica. Potem ko je PhotoShelter nekaj tednov nazaj ugasnil svojo Stock agencijo, se je Digital railroad znašel na robu bankrota.

Kaj je šlo narobe? Pomoje so se na DRR in PSC zadeve lotili preveč velikopotezno, s preveliko količino denarja in zapravljivosti. Stock agencija novega tisočletja je majhna, agilna in poceni. Fantje so sprejeli milijone tveganega kapitala in so zato morali zgraditi firmo, ki bo prinašala milijone. Čeprav se zgodba še ni do konca razpletla vse kaže, da jim ni ratalo.

Imamo novo kolegico

2008-10-19T18:06:00.002+02:00

Modni fotografi, konkurenca je tu. In to ne kakršnakoli! Martina Kajfež, sicer ena najbolj vrhunskih predstavnic slovenskega manekenskega mrhovja, se je odločila, da se bo ukvarjala s fotografijo. Glavni fokus bo sicer fashion, vendar punca pravi, da se loteva tudi dokumentarnih projektov o afriških emigrantih.

Zanimivo. Modna fotografija se mi zdi še posebej posebna v tem, da je cel know-how okoli šutingov in umeščenost samega fotografa v modni svet pravzaprav bolj pomembna kot tisti škljoc, ki pride na koncu. Zato sploh ne dvomim, da bo punca uspešna. Bila je na več high-profile modnih šutingih kot katerikoli od slovenskih modnih fotografov.

Več v intervjuju.

Mesec fotografije 2008

2008-10-17T12:00:00.003+02:00

Leto je naokoli in v torek (ali sredo, hmmmm...) se spet začne Mesec fotografije.

Vse finofajn, čeprav je to, da spletna stran (http://www.mesecfotografije.si/) par dni pred začetkom še vedno ne dela, nekoliko neresno.

P.S: Spletna stran zdaj dela.

Za trenutek naj odloži delo...

2008-10-15T22:22:00.001+02:00

Moja Najljubša Blondinka danes praznuje rojstni dan. Ne povem katerega, to se seveda ne spodobi, a vidi se, da uspešno kljubuje zobu časa. Danes sem jo sicer zaradi mojih najnovejših izobraževalnih podvigov nekoliko pustil na cedilu, pa bomo to popravili in gotovo mi bo oprostila.

Nisem pa prepričan, da bom preživel neavtorizirano objavo spodnje fotke. :)

Pri Tomažu doma

2008-10-13T23:00:00.001+02:00

Glede na to, da je bil Tomaž Domicelj ta vikend tako rekoč multimedijski, lahko pokažem fotke z nedavnega obiska v njegovi kmečki hiši na vrhu blizu Ljubljane. Tomaž se je pohvalil z ravnokar dobljeno tožbo, razkazal svoje domovanje za bralce Obrazov in pripravil vrsto home-made marmelad za degustacijo.

Eno sem celo odnesel domov. Je kdo za palačinke?

Fotografi

2008-09-28T23:45:00.001+02:00

No, morda je kdo že opazil v katerem od prejšnjih setov, da se mi zdijo drugi fotografi izredno hvaležen material za fotkanje in s to razširjenostjo digitalcev motivov zlepa ne zmanjka. Morda iz vsega skupaj naredim serijo. Kaj serijo, projekt!

Spodnje fotke so iz kleti, omenjene v prejšnjem postu, še več jih je pa na flickru.

20 let najboljše kleti v Ljubljani

2008-09-22T21:48:00.001+02:00

Katera je ta klet itak vemo, spodaj pa je nekaj fotk iz petkovega praznovanja v Križankah. Rahel glavobol in naporen predhodni teden je načel moj apetit po žuru, zato nisem zdržal niti do konca Križank, kaj šele da bi se spustil v klet, čeprav je bil program zelo mamljiv.

V petek bo nova priložnost.

P.S. Več fotk na Filckrju.

Zadnji dnevi

2008-09-18T22:35:00.001+02:00

O pikastem gospodu sem enkrat že pisal. Takrat je bil v jeseni življenja in te dni se je le-ta nepovratno prevesila v zimo.

Jutri bo dokončno konec. Respect, stari!

Letos nisem bil v Perpignanu...

2008-09-16T22:30:00.002+02:00

... ampak tule je nekdo, ki je bil.

In če to ni izčrpen report, potem res ne vem, kaj je.

Boem pa ima (kot vedno) svojevrsten pogled na vse skupaj.

A sem se pogovedil?

2008-08-24T20:42:00.002+02:00

V petek sem se oglasil v Begunjah, kjer sem (in to celo na lastno željo) pokrival Avsenikov festival. Priznati moram, da me že nekaj časa mika it fotkat na eno oreng veselico, pa nekako ne najdem priložnosti (če veš za kakšno dobro v bližnji prihodnosti, javi). Narodnozabavna scena je ena tistih, kjer se praktično nikoli ne gibljem, me pa vedno zanima, kako se drugi ljudje zabavajo. In res - mamce in možaki so bili navdušeni, vzdušje pa je bilo čist na nivoju hudega rock koncerta.

Kar se pa Avsenikov tiče, me neskončno fascinira enormen respekt, ki ga do njih imajo drugi muzkontarji in pričevanja o huronskem uspehu v tujini. Tudi na festivalu so se nastopajoči izkazali kot odlični muzičarji in je nekaj povsem drugega, če to slišiš v živo.

P.S. Zanimivo se mi zdi, kako fantje iz standup gibanja poudarjajo, da počnejo nekaj novega, vendar so komiki del vsake narodnozabavne veselice, le štosi so nekoliko bolj ruralni. Kaj pa je Jaka Šraufnciger drugega kot standup?

P.P.S. Vprašanje iz naslova je seveda retorično. :)

P.P.P.S. Te vrstice nastajajo ob zvokih Avsenikovega zlatega abonmaja na RTVSLO1. :)

Groupies

2008-08-13T20:17:00.000+02:00

Skok: 9 fotografov

2008-07-16T17:40:00.000+02:00

Fini mali enajstminutni filmček, ki predstavi devet fotografov agencije Aurora - Jump: 9 photographers.

In če se slučajno ukvarjaš s podobno multimedijsko produkcijo, je tu še zadnja priložnost za prijavo za Fotopubovo četrtkovo nagrado.

Poljaki Nemci dva nula

2008-06-10T22:45:00.003+02:00

Res je. Če pride Euro fuzbal v neposredno bližino 'niti ne tako majhnega koščka nebes', je to zadosten razlog za prekinitev blogerske pavze. In ni mi težko priznati: v nedeljo zjutraj, ko je nevihta na gorenjski avtocesti zmanjšala vidljivost na dvajset metrov, mi je postalo prekleto žal, da sem se odpravil v bivšo nakupovalno meko fotkat navijače.

Klagenfurt je najmanjše prizorišče Eura 2008 in tisto z najcenejšim pivom. Zanimivo, kako se zdi že pol leta po uvedbi šengena ponovno preverjanje ausweisov na Loiblpassu kar nekako arhaično.

Na gospodov dan so se pomerili Poljaki in Nemci. Center mesta so skoraj v celoti zasedli slovanski bratje in zdelo se je, da so robocopi tam pravzaprav zato, da zaščitijo peščico nemških navijačev. Poljaki so bili seveda količini popitega piva primero razposajeni in so germanskim kolegom kazali rdeče kartone, jih polivali s pivom in prepevali ponarodele pesmi, od katerih je bila meni najljubša tista z naslovom 'Podolski jedno jaje ma'.

Ponoči so se menda še garbali, ampak mene ni bilo zraven. Škoda.

Fotografska razstava: K4 v K4, 2002-2008

2008-05-06T11:06:00.001+02:00

Dragi bralec, cenjena bralka!

Vabljena sta na otvoritev moje fotografske razstave K4 v K4, 2002-2008, ki bo v klubu K4 to sredo, 7.maja 2008 ob 21.30. Razstavo bo spremljala projekcija več kot 1000 fotografij iz dogodkov v klubu K4 v času od 2002 do 2008.

Vino bo! Po razstavi bo žur!

Razstava bo odprta samo to noč, tako da priložnost zamujena...

Več v štirkinem press releasu.

D300 in da hauz...

2008-04-29T00:31:00.000+02:00

Evo, nova oprema je doma. Najprej sem jo sprobal na compu...

potem pa še na Benču...

April ni prav nič muhast

2008-04-08T23:37:00.000+02:00

Po precej bednem marcu je aprilska travel stock photo sezona v polnem teku. Na Alamyju so mi ta mesec prodali štiri fotke, pa nismo še niti desetega. Še posebej fotke iz Berlina se dobro prodajajo in pogled na cifre kaže, da je bilo dvourno posedanje na Potsdamer platzu moj najbolj donosni foto gig ever. Padel je tudi rekord največjega zneska za eno fotko.

Njus fleš

2008-03-31T22:27:00.003+02:00

1. Še sem živ.

2. Kak mesec nazaj sem se oglasil k Tančiču v London. Naredil sem en giro po londonskih tržnicah; sprobal, če se da priti v muzeje s potečeno press kartico (ni problema!); s kuhanjem navdušil gostitelja (to nekaj pove o kvaliteti moje kuhe ali njegovih nizkih kriterijih); ugotovil, da sem res že star (na Carnaby streetu ni več nobenga pankerja); pre-shoppingiral cel ponedeljek (kreditna kartica še vedno stoka).

3. S taistim Tančičem sem se oglasil na koncert Pankrtov. Pogo rules, tudi za naše stare kosti.

4. Po dolgem času sem se prikazal na enem partiju, a še enkrat ugotovil, da je težko najti dober hauzz (tudi Sandy Rivera ni več tisto, kar je bil).

5. Selim se iz produkcijske strani foto biznisa v distribucijsko (več o tem kdaj prihodnjič).

6. V promet sem spravil dva bodyja in en objektiv, zdaj nabavljam novo opremo. Dvestotke so nesramno poceni (IMO kar se opreme tiče trenutno najboljši price/performance), a zgleda, da se bom odločil za tristotko.

Prodano

2008-02-25T21:00:00.000+01:00

Tule imaš, dragi bralec, še toplo novico servirano ravno ob pravem času za večerjo: ustanovitelji so prodali največjo svetovno fotografsko agencijo Getty images za 2.4 milijarde dolarjev.

In tukaj so že prve teorije zarote.

Zijah Gafić intervju

2008-02-17T16:00:00.003+01:00

Spet smo snemali. Tule je intervju z Zijahom Gafićem, članom žirije letošnjega Emzinovega natečaja za fotografijo leta in reportažnega fotografa agencije Getty Images Reportage. Zijahove vrhunske fotke si lahko videl na Emzinovem predavanju v Cankarjevem domu, še več njih in biografijo pa najdeš na Gettyjevem sajtu. Pobuda in dogovor za intervju je Borutovo delo, izvedba in montaža Yours Truly.

Subscribe Free Add to my Page

Traveler ahoy!

2008-02-12T20:18:00.000+01:00

Priznam, že dolgo nisem bil tako vesel kakega mejla.

Pred kratkim je v domači inbox priletel Google alert, s katerim spremljam, kaj se v povezavi z mojim imenom objavlja na spletu. In glej ga vraga! Mojo fotko iz Berlina so uporabili na spletni strani National Geographic Travelerja, objavili pa jo bodo tudi v marčevski tiskani mednarodni izdaji. Revijo NG Traveler (v slovenski izdaji NG Popotnik) spremljam že vrsto let in je ena od publikacij, kjer bi si res res želel objavljati. Do moje fotke so se dokopali prek Alamyja.

Upam, da je prva v seriji mnogih.

Pogled v prihodnost

2008-01-30T00:25:00.000+01:00

Matjažev nasvet sem si vzel k srcu in se namesto čez ramo zazrl v prihodnost.

In kaj vidim? Te dni sem malenkost kratkoviden in mi pogled seže le do danes zvečer, ko bo Zijahovo in Balaszevo predavanje v Cankarjevem domu. Gospoda sta fotografa svetovnega formata, v teh krajih pa se mudita kot žiranta Emzinovega natečaja za fotografijo leta.

Jaz bom tam in če so vstopnice slučajno razgrabljene, imam eno odveč.

Pogled čez ramo

2008-01-01T19:20:00.000+01:00

Novoletni čas je tradicionalno primeren za razne obračune, poračune in resolucije. Leto 2007 je bilo fotografsko zame še posebej viharno, polno iskanj in preobratov, zato ga puščam za sabo z mešanimi občutki. Veliko sem se naučil o fotografiji, sebi, svetu in biznisu, a ni bilo vedno lahko.

Gremo po vrsti. Leto sem začel z namero, da se bom bolj vrgel v komercialno fotografijo, a sem po nekaj projektih ugotovil, da me le-ta pravzaprav ne zanima preveč. V fotografijo se pač nisem spustil, da bi celo življenje izpolnjeval vizije nekoga drugega. Problem je le, da je ta veja fotografije edina, ki je kolikor toliko normalno plačana, zato je ta ugotovitev (skupaj s tisto iz naslednjega odstavka) odplaknila namero, da bi se stoprocentno preživljal s fotografijo.

Tekom leta sem spoznal še eno stvar. Če si predstavljamo pripadnike poklica v piramidi, kjer so na vrhu tisti z najlepšim delom in najboljšim zaslužkom, je piramida fotografskega poklica še posebej nizka in še posebej ploščata. Prostora na vrhu je malo, preostali del pa zasedajo ponavljajoča se dela, ki zahtevajo malo kreativnosti za malo plačilo. Kot bi rekli ameriški kolegi, trg fotografije je 'buyers market', kjer dobrih fotografov kar mrgoli, kupcev pa niti ne. Zato je vrh rezerviran za izjemno motivirane posameznike v visoki prestavi, ki delajo od jutra do sutra in ne zaspijo niti za trenutek. To je pa problem, ker mene ne zanima samo fotografija, ampak tudi tehnologija, pisanje, ekonomija in cel kup drugih stvari, zaradi katerih se ne morem in nočem posvetiti zgolj fotografiji. Naskok na vrh fotografske piramide torej prepuščam drugim, sam pa se bom ukvarjal s travel fotografijo, reportažami in portreti, kar me v fotografiji tudi najbolj zanima.

Uh, še en razlog je, da je plezanje po piramidi zame manj zanimivo. Če v pehanju za ne-vem-čim nimaš časa za najbližje, je vse ostalo zaman. En primer burn-outa in družinski dogodek ali dva so stvari postavili v perspektivo. Kaj ti bo vrh piramide, če nanj priplezaš sam.

Poleti sem se dokončno poslovil od fotkanja za *brezplačni tednik*, za katerega sem delal nekaj več kot tri leta. Prišel je čas, da se premaknem naprej. Iskal bom sicer nekaj novega angažmaja, a predvsem na področju, ki me zanima: reportaže in portreti. Računam tudi, da bo več energije za osebne projekte, ki sem jih v bližnji preteklosti popolnoma zanemaril. Po treh letih od zadnje razstave bo tudi čas za kakšno novo.

V prodajo fotografij preko stock agencij sicer nisem vložil pretirano veliko truda, a se je obrestoval tisti iz konca leta 2006. Tako so mi na Alamyju v letu 2007 prodali 31 fotk in letni plan zaslužka dveh mesečnih plač s tega naslova je bil okvirno dosežen, le da sta bili ti plači bolj taki, natakarski. Zdaj imam pri njih kakih 1200 fotk in še nekaj malega arhivskega materiala za plasiranje v prihodnjih treh mesecih. Konec leta sem se pridružil še novonastali agenciji Photoshelter, ki se tako kot Digital railroad namerava preleviti iz ponudnika tehnološke podpore fotografom v online fotografsko agencijo. In ker fantje očitno znajo prepoznati kvaliteto, so eno od mojih fotk uporabili za showcase svoje editorial kolekcije.

Bodi počasi dovolj. Veliko bi želel še napisati, a naj kaj ostane za poste v prihajajočem letu. Želim ti uspešno in predvsem srečno 2008.

Sebi tudi.

So fotografi nesrečni?

2007-12-14T18:10:00.000+01:00

Koliko so ljudje zadovoljni s svojim poklicem? Koliko so fotografi zadovoljni s svojim poklicem? Takole po občutku bi človek rekel, da precej, nenazadnje je to čudovit poklic, a Timova raziskava je pokazala nasprotno - fotografi so po zadovoljstvu povsem na dnu lestvice, približno na enaki ravni kot točaji. Moje izkušnje sicer tega ne potrjujejo in drugi kreativni poklici, naprimer igralci, so povsem na vrhu, a katerikoli internetni fotografski forum razkrije kulturo neprestanega pritoževanja.

Kaj pa, če je vse res? In če si izbereš fotografski poklic, boš zelo verjetno nesrečen?

Via: APE

Digitalna plastika

2007-12-03T23:42:00.000+01:00

Fantje se imenujejo Digital plastik, vaš omiljeni bloger pa jih je fotkal prejšnji teden.
Tule so rezultati.

Axwell in action

2007-11-24T14:57:00.000+01:00

Jebeni petek je bil. Vstajanje ob sedmih zjutraj, naporen dan, nekaj popoldanskih pirčkov v Horsu, emtivijev žur v Bachusu in za posladek še parti v Celju. Pristanek: ob šestih zjutraj.

Na fotkah: DJ Axwell za trickyjev intervju na partiju v celjskem Escapu. Več na flickru.

France by Luka

2007-11-17T16:53:00.000+01:00

Moram priznat, da mi je všeč - pravzaprav sem navdušen! - nad uvodno fotko intervjuja s Francetom Bučarjem v današnjem Objektivu.

Foto: Luka Cjuha/Dnevnik

P.S. Tudi sam intervju ni od muh, Franci pa kot vedno brez dlake na jeziku. Respect!

iTiVi goes to Holivud

2007-11-16T00:14:00.000+01:00

Znana spletna izposojevalnica filmov je ob posebni priliki launcha projekta Holivud zasedla Opera bar. In ker fantje vedo kje najti dobrega fotografa, se je prireditve udeležil tudi Yours Truly. Martini rosso je premagal jagodni sok v konkurenci za pijačo večera, tam je bila tudi nepogrešljiva blogerska druščina, Erazmov gestapo plašč je puncam šibil kolena, dotok alkohola pa sem ustavil, še preden je zadeva ušla iz vajeti.

Spodaj je director's cut nastalih fotk.

Mali oglas

2007-11-13T00:02:00.000+01:00

Prodam Nikon D80 + Nikkor 18-70.

Aparat star eno leto, brezhiben, kako fajn fotke dela si lahko pogledaš na tem blogu. :)

Prodajam zaradi prehoda na drugi model iste firme.

Cena? Sitnica - zate komplet aparat + zgoraj omenjeni objektiv + 2 GB Sandisk Ultra II SD kartica SAMO 750 EUR!

Na voljo tudi objektiva:
Sigma 28-70/2.8
Nikkor 50/1.8 (kot nov, mam 1.4 in tale sedi v omari)

Oboje po 100 EUR.

Več info na:
031/872-334
iz270164@hotmail.com

Navali narod, još malo pa nestalo...

Chat za predsednika

2007-11-08T10:14:00.000+01:00

Dolgo ni bilo politike na tem blogu, a? Razlog je povsem prozaičen: zadnje čase se političnih dogodkov profesionalno ne udeležujem, drugega razloga, da bi po njih skakal, pa nimam. Ravno zato mi je bilo na neki način zanimivo, kako sem se včeraj zvečer po spletu dogodkov skupaj z blogerskimi kolegi znašel v jazbini volilnega štaba predsedniškega frontrunnerja Danila Turka, ki je v 2.0 maniri chatal s potencionalnimi volilci.

V skladu z uredniško zapovedjo se na tem blogu politike ne komentira, zato je edino kar lahko povem to, da imajo v štabu super kapučino in da mi niso pustili pojesti edini kos torte v hladilniku, ker so ga hranili za Danila.

Barabe.

Sedemnajst - mlad perspektiven kader

2007-11-02T16:15:00.000+01:00

Nekaj časa nazaj sem že pisal o novi mladi all-digital generaciji, ki naj bi z izpostavljenostjo digitalni fotografiji že od malih nog premikala meje. Tukaj je morda že prvi takšen primerek. Joey Lawrence dela večinoma kreativne portrete z močno postprodukcijo v fotošopu. In fotke so mucho kul. Ima tudi ego primeren fotografskemu poklicu, saj je pri svojih letih izdal DVD, na katerem potencialne kupce uči fotografskih tehnik, zaračunava pa ga reci in piši 299 USD.

Star je sedemnajst let.

Vse fotke (c) Joey Lawrence

Thai razvai

2007-10-30T17:55:00.000+01:00

Letos zgleda ne bo $časa$, da bi se v Mankičinem stilu odpravil tja čez na Tajsko, da o Laosu ali Kambodži ne govorim. Zato sem izkoristil namig Moje Najljubše Blondinke, ki si je za ***intrideseti rojstni dan zaželela tradicionalno tajsko masažo. In kaj naj Yours Truly naredi - postava okoli in čaka do konca osemdesetminutnega tretmaja? No go. Tako sem naročil dva komada masaž in kljub zasoljeni ceni lahko rečem - izplačalo se je. Tajke masirajo s komolci, stopali, hodijo po tebi, zvijajo noge in se ukvarjajo z vsako najmanjšo mišico od vključno biceps tricepsov do mrščalke obrvi. Nedotaknjena je ostala le ena: tista, s katero se ponavadi ukvarjajo profesionalke iz Patponga.

In kakšno zvezo ima pričujoči zapis s fotografijo?

Nikakršno pravzaprav, priznam.

Maratonci tečejo častni krog

2007-10-28T13:19:00.000+01:00

Sočustvujem s kolegi, ki so danes pokrivali Ljubljanski maraton, da so morali v tem dežju ven, da ne omenjam vstajanje v nedeljo zjutraj (spodaj podpisani še vedno preganja mačke po stanovanju).

Ampak stavim eno stvar: jutri bomo na naslovkah videli dobre stare fotke množice.

Tukaj pa sta dva primera, kako sta se lotila njujorškega maratona dva magnumovca:

Alex Majoli - NYC Marathon 06

Thomas Dworzak - NYC Marathon 07

Vizualno je seveda zanimivejši Majolijev pristop, medtem ko bi Dworzakove fotke lahko posnel katerikoli od naših news fotografov. Ampak kdo bi se lotil dejansko preteči celo traso?

Štirideset dni

2007-10-25T21:55:00.000+02:00

Prejšnji teden sem začasno zamenjal poklic: za nekaj dni sem postal šofer.

Peljal sem v Srbijo, v malo mesto blizu Niša, od koder izvira familija po mamini strani. V mestecu živi vse manj ljudi - vsaka druga hiša je prazna, na plakatnih mestih kraljujejo osmrtnice, tokrat se jim je pridružila ena iz naše družine. Umrl je mamin brat, moj stric - to se je sicer zgodilo septembra ravno v času, ko sem bil v Franciji, a je v Srbiji navada, da se grob obišče točno štirideset dni po smrti pokojnika.

Da ne bo koga spodnja fotka zavedla: nisem peljal stoenko in se tudi nisem zavedal, da v Srbiji še vedno kraljuje po cestah. Pri nas je skoraj izumrla.

Komemoracija na grobu je bila skromna in kratka. Prižgali smo sveče, večina obiskovalcev je prinesla kakšen slatkiš za pogostitev, a nihče ni kaj veliko jedel. Počakali smo, da sveče dogorijo, spregovorili besedo ali dve in šli.

Zopet smo se zbrali v lokalni gostilni na kosilu, kjer je bilo eno mesto rezervirano za pokojnika.

Čeprav so bili štirje dnevi ležerni - uspelo mi je zagristi v prvo leposlovno knjigo po dolgem času - so hitro minili. Bili pa so dovolj, da sem spet dobil željo po potovanju po Balkanu. Tako da 2008 definitivno pade en ex-jugo road trip.

Sploh mi je bilo pa fino, da sem lahko fotkal povsem zase.

Last men standing

2007-10-25T02:26:00.000+02:00

Pivo je bilo mrzlo, kot je obljubil. Fotke so bile kul, bitlov nismo pogrešali in nikoli ne uganeš, kdo je zadnji šel domov.

Domače branje

2007-10-10T00:25:00.000+02:00

Zadnje čase mi nekaj časa ostaja tudi za branje in pravkar sem zaključil z dvema vrhunskima knjigama. Obe sta zbirki intervjujev.

Dialogue with photography sem pograbil po Borutovem nasvetu. Večina intervjujev v njej je starejšega datuma, nastali so nekje v sedemdesetih, zastopano pa je veliko število foto klasikov: Cartier-Bresson, Ketresz, Brassai, Strand, Doisneu, Rodger, Smith ... Pogovori zelo lepo osvetlijo njihove življenjske poti in ni jim bilo vedno lahko.

Kje točno sem izvedel za Image makers, image takers, se ne spomnim. Ta je novejšega datuma in intervjuji se ne omejijo le na fotografe, ampak tudi na foto urednike, kuratorje in podobne profile, ki imajo opravka s fotografijo. Tu so intervjujani kalibri tipa William Eggleston, David LaChapelle, Alec Soth, Martin Parr, Kathy Ryan (NYT magazine)...

Za zaključek si bom sposodil oceno od mojega gurmanskega soimenjaka: s kruhom pomazano!

Park

2007-10-08T16:38:00.000+02:00

Glede na to, da v Ljubljani poteka Mesec fotografije, razstav ne primanjkuje, ampak tiste res zanimive se kakopak dogajajo drugje, na primer v New Yorku. Japonec Kohei Yoshiyuki je s svojo razstavo Park požel precej zanimanja, saj če parafraziram enega od zanimivejših novopečenih foto bloggerjev: njegove fotke združujejo dve meni zelo ljubi stvari: seks in fotografijo. Če to ni dokumentarna fotografija par exellence! Tip je dejansko šel ponoči v park in na infrardeči film fotografiral ljubimce 'in flagrante' in kar je še zanimivejše - kopico voajerjev na delu. Bizarno.

Za več fotk in nekaj naracije si poglej prezentacijo nju jork tajmsa.

Mesec fotografije

2007-10-02T17:07:00.000+02:00

Začelo se je. Mesec fotografije so zagnali prejšnji teden, razstavi Photonic moments III (Grad) in Araki (galerija Photon) sta že odprti, danes pa štartajo še tri: Jane Štravs s tržaškim fešnom v Equrni, Matej Sitar z Mongolijo v Kudu in Janez Korošin z metelkovskimi grafiti v hostlu Celica.

Podrobnosti na http://www.mesecfotografije.si/.

* * *

Če slučajno ne bereš komentarjev, je tule še ena najava: tudi v Celju Društvo Fotografov SVIT (www.df-svit.si) organizira mesec fotografije! Program na linku: http://www.df-svit.si/img/MesecFotografije.pdf

Na cesti

2007-09-28T13:48:00.000+02:00

Avtoceste, še posebej nedograjene, se da včasih uporabit za kak portret. Spodnji dve fotki sta posneti približno ob istem času, nekje okoli sončnega zahoda. Pri spodnji je uporabljen zelen filter, da je ozadje prišlo bolj vijoličasto.

Trent Parke

2007-09-25T01:59:00.000+02:00

(c)Trent Parke

Mislim, da je bil Trent Parke prvi, ki je naredil razpoko v moj 'bw sucks' attitude. Njegova serija Minutes to midnight izgleda kot nekoliko moraste nočne sanje. Trent je edini Avstralec v Magnumu in kakšno naključje, da na intervju z njim naletim prav na sajtu ruskih fotografov photographer.ru.

In to še ni vse! Trent govori o svojem delu tudi v Magnumovem In Motion eseju.

Dance & Disorder @ Štirka

2007-09-23T23:34:00.000+02:00

S fotkanjem na partijih imam zadnje čase problem. Pofotkal sem jih že toliko, da imam kronično pomanjkanje idej.

Barvite fotke lepo osvetljenih lepih ljudi, tako popularne vsaj pri tistih boljših parti fotografih, mi gredo nepopravljivo na živce. Zato sem se tokrat odločil, da probam z direktnim flešem z nastavitvami na 'Program', kar bi moralo sproducirati 'flat' look, ki bi ga morda potem celo pretvoril v črno-belo. Ampak ta odločitev se je nekje po drugi dvojni red-bull-vodki izgubila, fleš je večinoma ostal zaprt, fotke pa so še vedno barvite, a nekoliko neostre in za večino publikacij neprebavljivo neobjavljive.

Pa nič ne de, tokrat sem v štirki fotkal predvsem zase.

Nekaj fotk za pokušino tule, ostalo pa na flickerju.

Tole ni džambo in jaz nisem Stephen Gill, ampak za fotko posneto na poti domov je čist kul, ane?

Sputnik photos

2007-09-21T00:24:00.000+02:00

Zanimivo, kako novice o ljudeh včasih pripotujejo preko ovinkov s čisto drugega konca sveta. Tako sem pravkar na blogu About the Image prebral novičko o novoustanovljenem kooperativu Sputnik photos, katerega fotografi se bodo lotili projekta o ilegalnih migrantih v državah 'Nove Evrope'. Tazanimiv del notičke, vsaj meni, pa je, da sta Sputnikova člana tudi Manca Juvan in Domen Pal.

No more Banzai

2007-09-18T14:24:00.000+02:00

Zadnje čase sem zgleda pri fotkanju portretov posvojil Peterlinov Banzai pristop, saj mi nikakor ne rata na session priti z izdelanim konceptom.

Tokrat sem prišel že zdobra zživciran, utrujen ter s še posebej prazno glavo. In res nama s portretirancem od začetka ni šlo najbolje, a pozneje sva se nekako ujela in s končnim rezultatom sem razmeroma zadovoljen.

Naslednjič vzamem s sabo na session tudi kakšno idejo.

Perpignan, pet dni pozneje

2007-09-13T11:03:00.000+02:00

Nekaj dni je že od vrnitve iz Perpignana. Vtisi so se vsedli in dnevni ritem je spet prevzel pobudo. Za tiste, ki ne vedo: Visa pour l'Image je festival fotožurnalizma, ki dogaja vsako leto začetek septembra v Perpignanu, francoskem mestu blizu sredozemske obale tik ob španski meji. Tam se je letos mudila pravzaprav precej številčna slovenska delegacija, katere delček je bil tudi Yours Truly.

Bom začel na začetku. Prejšnji torek zvečer se je na parkirišču pod blokom ustavil Peterlinov avto, v katerem sta že sedela Katarina in Zijah. Sledila je nočna vožnja mimo Benetk, Piazence, Genove, Cannesa vse do kampa v mestecu blizu Perpignana, kamor smo prispeli ob pol devetih zjutraj. Moja zmožnost spanja v avtomobilih je bolj pičla, tako da je bilo nekaj ur spanca nujnost.

Popoldne je bil čas za dvig akreditacije in začetni ogled scene. Prvi vtis, ki me je udaril, je bil - kako majhen je pravzaprav svet vrhunskega svetovnega fotožurnalizma. V Perpignanu so bile praktično vse omembe vredne svetovne agencije, veliko svetovnih fotografskih imen, nekje dvesto tristo ljudi, ki se večinoma poznajo med sabo. In to je tudi eden od bistvenih aspektov festivala - networking - priložnost, da ljudi osebno spoznaš, kar potem olajša tudi potencialne poslovne odnose.

Motiv mojega letošnjega obiska ni bil preveč visokoleteč: želel sem si preveriti sceno, videti, kaj ljudje delajo in kakšne portfolie kažejo, si ogledati kako fajno razstavo in malce napolniti kreativne baterije, ki so se z dnevnim delom za keš že nekoliko izčrpale.

Nad razstavami sem bil nekoliko razočaran. Vojne, bolezni, destrukcija, nasilje - saj sem pravzaprav to pričakoval, ampak po kakih petih šestih rastavah tega tipa vse skupaj postane nekoliko monotono. In razstav je več kot trideset! Vseeno, tu so moji favoriti:

- Eric Hadj - 20 kilometers from Eiffel tower - reportaža o mladini v pariških predmestjih - tako zelo insajderska, čeprav so bili printi narejeni zelo slabo

- Lizzie Sadine - Juvenile Suffering - mladoletniki v svetovnih zaporih - dobila nagrado festivala, obsežno osemletno delo

- Jonas Bendiksen - Dharavi dreams - Jonas je zame odkritje festivala. Magnumovec, še boljša od te razstave pa je njegova knjiga Sattelites.

Zanimivo je bilo videti in poslušati protfolio reviewje, ki so jih vsak dan dajali Magnumovi fotografi. Ljudje so prišli z vsemi mogočimi portfolii - od odličnih reportaž, že izdanih knjig, do kolekcij fotk, ki ne bi bile dovolj dobre za objavo na tem blogu.

Večerne projekcije so nihale od dolgočasnih do zelo zanimivih, vedno pa zelo obiskane in ob glavnih dnevih se ljudje postavijo v vrsto že uro in pol prej.

Nazajgrede sva se z Domnom ustavila še v Arlesu, kjer imajo sicer fotografski festival v začetku julija, a večina razstav je bila še vedno odprtih. Zadeva je bolj art orientirana in spet nisem bil posebej impresioniran, razen nad razstavo življenjskega dela magnumovca iz Indije Raghu Raia. Ta je bila vrhunska.

To je to, spodaj pa je še nekaj fotk.

Predstavitev novoustanovljene agencije Noor.

Jonas Bendiksen (lista po knjigi) na Magnum Portfolio review.

Kolega Peterlin se fotografira z 'znanim kanadskim fotografom'. :)

Domen, Simon, B5 in Wilco pred Cafe La Poste, kjer se je skoncentriralo večerno post-projekcijsko dogajanje.

Zajtrk v kampu, ki ga je pripravil programski direktor Fotopub festivala.

Domen si je v Arlesu zaželel fotografiranja z 'znanimi francoskimi glasbeniki'.

Matjaž, Arne, Manca, Iztok in Domen na ulicah Arlesa.

Dolga pot domov.

Tik pred odhodom...

2007-09-04T19:32:00.000+02:00

... v Perpignan. Če bodo zvezde naklonjene, pošljem vmes kak report, drugače pa ko pridem nazaj.

Nekakšen d'best of festivala Visa pour l'image 2007 pa na Digital journalistu.

Stay tuned. ;)

Razlog za žur

2007-08-26T12:07:00.000+02:00

Sobota zvečer: Tivoli, Umek, jaz in ene 10k folka. Nekje med prvim in drugim in tretjim in četrtim pivom so nastale spodnje fotke.

Intervju z Martinom Parrom

2007-08-19T17:16:00.000+02:00

Pravzaprav niti ni intervju, ampak bolj pogovor s Parrom na enem od njegovih predavanj. Govori o fotografiji (itak), Flickr-ju, Magnumu in kopici drugih zanimivih stvari.

Ravno prav za nedeljsko popoldne.

In the meantime...

2007-08-12T17:11:00.000+02:00

V vmesnem času med dvema obiskoma foto puba (več o četrtkovem v naslednjem postu) sem delal portret didžejke Trick-C. Session čista improvizacija - pol urice v studiu, pol urice zunaj.

Multimedijski Sziget

2007-08-08T10:47:00.000+02:00

Ker se danes začne prvi največji in drugi najboljši festival v regiji, sem žrtvoval nekaj ur spanca in za znani sajt za popotnike naredil prezentacijo s fotkami, ki so nastale dve leti nazaj.

Fotopub je odprt

2007-08-07T14:16:00.000+02:00

Ratalo je. Vaš priljubljeni poletni foto pub je odprt, a le do konca tedna.

Včeraj sem se oglasil najprej na Arnejevem predavanju, potem pa še na otvoritvi. Kdor ni bil tam si je kriv sam. Arnetov vpogled v lik in delo NationalGeographicovega fotografa je bil vrhunski in precej manj romantičen, kot to morda izgleda na zunaj. Jebat ga, da si pritisneš NG logo v seznam referenc, je potrebno točiti znoj in solze. Precej njih.

Več o dogajanju na Fotopubu na Borutovem blogu.

Šestdeset let Magnuma, da o Harveyu ne govorimo

2007-07-30T02:13:00.000+02:00

Če parafraziram Ho Ši Minha - kaj je trotedenska blogerska pavza proti šestdesetim letom agencije Magnum? Komaj kaj, res je - pravilen odgovor. :) Magnumov foto festival smo zamudili - se pač nahajamo v napačni metropoli - še vedno pa si lahko preberemo post o Magnumovih začetkih.

* * *

Ko sem prvič naletel na blog Davida Alana Harveya sem si rekel - o, ne, tale fotograf je pol-pismen. Pa sem prebral še en post in še enega in še enega, tako da lahko z gotovostjo zatrdim: forma nekoliko šepa, vsebina je pa iber kul! Kdo ne bi občudoval fotografa, ki mu na blogu rata tale citat:

i always pride myself in being kind of a "specialist" at having my camera in my right hand and a cold beer in the left, and gliding around the dance floor shooting....after all , it makes no sense to look like you are "working" when you are working....my theory has always been that to get spontaneity you must be spontaneous... and get "inside" the subject...

Zanesljiv pristanek na Fotoholikovi desni. ->

* * *

Pisec tega bloga gre skozi intenzivno obdobje samoizpraševanja, kar je deloma tudi razlog, da so posti nekoliko bolj redki.

Ni nam bilo lahko

2007-07-10T16:04:00.000+02:00

Za šest pirov pri mojih letih sem se v soboto zjutraj presenetljivo hitro zbudil. Ni mi bilo preveč slabo in tudi glava bi lahko bolj bolela, tako da sem se z lahkoto pripeljal do izolske marine.

Čas je bil za... moje prvo jadranje! Skos je bilo treba nekaj delat, časa za počitek ni bilo niti za trenutek, kakor nazorno prikazuje naslednja fotka.

Foto: Nejc

Prva post-jadranjska postaja je bil parti znane baterijske tvrtke, na katerem sem ugotovil, da obstajajo tudi bolj zajebani poklici kot je vloga duracellovega bunnyja.

Kolega Tricky naj bi mel intervju z zvezdo večera, ki pa se ni prikazal, zato smo se opolnoči odpravili v Ambasado. Naredil sem portretič Erica Prydza za intervju in mimogrede nekaj standarnih parti fotk.

Tegobe dneva so me kmalu udarile po glavi. Spakiral sem kufre in vožnja nazaj v Ljubljano je bila ena najtežjih ever. Komaj sem se prebil do Ravbarkomande, ugasnil motor in odspal tri kitice.

To je to, jutri grem končno malo na počitek, se beremo čez kak teden.

Postati profesionalni fotograf

2007-07-02T23:58:00.000+02:00

Med surfanjem po foto blogih sem naletel na photo.net forum thread na temo 'postati profesionalni fotograf'. Možje se tam sicer pogovarjajo o zaslužku s fotografiranjem narave, pa vendar se mi zdi, da ugotovitve veljajo za cel spekter fotografov. In glavna ugotovitev je: preveč ljudi se podi za premajhnim številom $$$. To pomeni, da je le malo ljudi, ki se jim fotografija finančno dobro izide, vsi ostali se borijo za preživetje.

Kakšno naključje: ob nedavnim spogledovanjem z globokim minusom na tekočem računu sem razmišljal točno o tem. Težko je preživeti kot fotograf, še težje je preživeti dobro. In za vsak cent se je potrebno hudičevo potruditi. Na koncu se začneš spraševati, ali se tako veliko dela za tako malo učinka izplača.

Nedavno je znana ženska priloga znanega slovenskega časopisa objavila intervjuje s štirimi slovenskimi fotografi, od tega sta dva porabila pol intervjuja, da sta se pritoževala nad stanjem v biznisu. Halo?!? Če se A1 in A2 pritožujeta, kaj potem ostane nam drugim?

Ne me narobe razumet: fotografija je čudovit poklic pri katerem neprestano spoznavaš bolj ali manj čudovite ljudi in kar je najbolj čudovito: pri tem padeš v neke scene, ki jih ne bi nikoli videl ali občutil, če bi zgolj skrbel za svojo eksistenco v kaki od zatohlih pisarn te ali katerekoli druge države.

Pa vendar vsaj meni ni tako hudo. Imam poklic, h katerem se lahko kadarkoli vrnem. Ne vem pa, ali je to dobro ali slabo. Spomnim se nekega intervjuja s hrvaškim vrhunskim tenisačem Ivanom Ljubičičem, ki je na vprašanje o slovenskih tenisačih odgovoril: 'Ko sem bil še najstnik, je bilo kar nekaj slovenskih igralcev enako ali celo bolj talentiranih kot jaz. A oni so vedno imeli še neko stvar, ki so jo lahko počeli poleg tenisa. Jaz nisem imel izbire. Moral sem uspeti.'

Fade out

2007-07-02T00:52:00.000+02:00

Malo sem bil v štirki zadnje čase, res malo. Škoda, a te dni mi ni bilo do pretiranega ponočevanja, fotkanja na partijih sem se pa itak prenajedel. No, sezona se je s petkom zaključila. V untergrunt se spustimo spet oktobra, že pod novim kadilskim zakonom. To bo še zanimivo.

Low-fi photo Inc.

2007-06-28T20:56:00.000+02:00

Pred kratkim sem zamenjal mobilnega operaterja. Stranski produkt transakcije je bil, da se je v mojih rokah znašel nov novcat telefon. Na zadnji strani ima okroglo zastekljeno odprtino, ki se pretvarja, da je objektiv.

Prva žrtev je bila Moja Najljubša Blondinka.

Potem sem se preizkusil v fotkanju mimoidočih in mimovozečih.

In kdo pravi, da sem bil na Festivalu za Ljubljano brez fotoaprata. A! A!?!

Hong Kong in motion

2007-06-21T18:09:00.000+02:00

Če bereš Matjažev blog, si tole gotovo že videl.

Matjaž se je nekaj časa nazaj mudil v Hong Kongu, kjer je posnel obilo fajnih fotk. In ker me že nekaj časa drži, da bi začel producirati zvočno-slikovne prezentacije, sva združila moči in posnela prezentacijo za znani popotniški portal. Tukaj je predogled, zadeva bo na Potopisniku objavljena naslednji teden.

Montaža zvoka je zelo osnovna, tu se bo treba še precej naučiti. Naštimati tajming fotk da ustreza govoru pa tudi ni nujno enostavna zadeva.

Oprema: mikrofon Rode NT-3, Olympusov digitalni diktafon, Slide-show narejen s programom Soundslides, montaža zvoka Adobe Soundbooth.

Pretresi na desni

2007-06-19T00:34:00.000+02:00

Torej: najprej pozdrav obema bralcema, ki po enomesečni pavzi še vztrajata na tem blogu. Vseh Saudcev, Fincev, Turkov, Američanov in drugih, ki trumoma drvijo na te strani zgolj zaradi tega posta ne bom posebej pozdravljal in verjamem, da mi tega ne bodo preveč zamerili.

Z zgornjim naslovom seveda ne merim na nedavno dopisovanje džej džeja z bivšo državno sekretarko, niti na današnji ping-pong zdajšnjega in prejšnjega predsednika vlade. Kje pa! Ta blog vendar mora vzdrževati nek nivo.

Z 'desno' sem seveda mislil stolpec z blogrolo. Ta je nekoliko zastarela, potrebna prevetritve in dotoka sveže krvi, ki je zadnje čase popestrila foto-blogosfero.

S tujino bom opravil bolj na hitro. Conscientious je skoraj že letel, a za zdaj ostaja. Strobist je out, StockPhotoTalk tudi. Slednjega s pogledi na poslovno stran foto cirkusa nadomešča Paul Melcher in čeprav se z njegovim mnenjem zelo pogosto ne strinjam, je le-to skoraj vedno zanimivo. [EV+/-] Exposure Compensation je poln zanimive, predvsem art fotografije, pred kratkim se je med predstavljenimi znašla tudi slovenskočeška Aleksandra Vajd.

In zdaj domači.

Vedno sem bil mnenja, da se imamo od tistih, ki prihajo za nami, ravno toliko za naučiti kot od tistih, ki so šli pred nami. In težko bi našli boljši primer za to maksimo od Cirila Jazbeca. Še-ne-dvajsetletnik dela hude fotke, pobira fine projekte, zgodaj je zapopadel pomen postprodukcije, zdaj pa se je lotil še bloganja.

David Vatovec je eden redkih fotografov, ki na svojem blogu o fotografiji tudi veliko piše. Bloga tudi popotnica, fotografinja in ne-delova novinarka Iva Gruden. Iz istega časopisnega gnezda prihaja Maja Hitij. In last but not least: Zadeta od lajfa.

Lepo je videti prebujenega Iluzionista in celo Pubec kaže znake življenja.

Fotoholik ma vas rad. Do naslednjič. :)

Tarča

2007-05-20T12:02:00.000+02:00

Torej: če fotkaš prireditev za otroke pod nadzorom gusarjev, kjer otroci mečejo žoge v živo tarčo...

... in te gusarji obtožijo, da je mlada dama zgrešila zaradi tvoje bliskavice...

... se kaj kmalu znajdeš v vlogi tarče.

Portret na brzino

2007-05-18T20:02:00.000+02:00

DJ Vale je Mariborčan. Na fotkanje za Partysan se je oglasil na dan, ko sem komaj lovil samega sebe, pa tudi njemu se je mudilo naprej.

Zamislil sem si sicer oblačno nebo, a se je ravno minutko pred šutingom razjasnilo.

Oprema: en fleš, eno sonce, eno stojalo, ena marela, eno košarkaško igrišče, en didžej, en fotograf, en fotoaparat s petdesetko.

Ratalo je tole.

Škisova tržnica 2003-2007

2007-05-14T15:44:00.000+02:00

Tržnica je definitivno moj najljubši študentski žur, na katerega rado zaidem tudi zdaj, čeprav sem že daleč od študentskih časov.

Še vedno mislim, da so mi leta 2003 ratale najboljše fotke. Takrat so nastajale še na film in niso bile obremenjene s fotografskim delom za keš, ki marsikdaj nastavi plašnice na fotografovo kreativnost.

Leto 2004 sem zaradi prezgodnje alkoholiziranosti in močnega deževja izpustil, nobena od teh stvari pa mi ni preprečila obisk tržnice 2005.

Leta 2006 sem prišel fotografsko utrujen in brezidejen, temu primerne so bile tudi fotke.

Letos je bilo bolje. Umik iz dnevno-reporterskih vod mi je nekoliko zbistril glavo, zato je bilo tudi fotkanje lažje. Še boljše fotke bi verjetno ratale, če bi se odpravil fotkat ob največjem nalivu. pa bo ostalo za drugič.

Brucovanje stomatologov

2007-04-27T17:16:00.000+02:00

Če je event tapravi, se fotke delajo kar same. Za fotografa je dovolj, če je zraven.

Brojim sitno

2007-04-19T19:13:00.000+02:00

Vsak dan bolj čutim burn-out in brojim sitno do tedna, ko bom lahko poslal možgane na pašo. Do takrat pa ni počitka. Zjutraj en portret, čez kakšno urico fotkanje neke otvoritve, pozneje ponoči še ena studijska fotka, vmes kucanje softvera.

Za slikovno prilogo temu tarnanju sta tukaj dva didžejevska portreta, posneta ta teden.

Jackie in Gloomy, za Partysan.

The swing guys

2007-04-17T23:18:00.000+02:00

Post prekinjam s pravzaprav staro zadevo. Prejšnji vikend sva bila z Blondinko na Salsafestu, kjer je popolnoma navdušila plesna skupina iz naslova tega posta. Akrobacije, koreografija in smisel za humor. Dovolj za odprta usta, izbuljene oči in glasne ovacije.

P.S. Zadnje čase bolj malo postam. Moja glava je prazna in prsti utrujeni. Čakam prvomajske, da malce napolnim baterije. Jeba je tole pehanje za denarjem, ja.

Red apple

2007-04-02T00:07:00.000+02:00

Če bi me kdo vprašal pred koncertom, ne bi znal našteti niti enega komada zgoraj omenjenega benda, ko pa so začeli igrati, se mi je zdelo, da poznam vse.

Takole pa izgleda, če gre fotograf po parih pirih peš domov.

Oh yes

2007-03-29T20:18:00.000+02:00

Danes je bil dober dan. Zaključil sem s projektom, ki mi je zadnji teden paral živce, dva dolžnika sta plačala, Blondinka se mi je pridružila na kosilu, posijal je sonček.

Life is good to me.

Sofiranje

2007-03-25T22:48:00.000+02:00

Okej - tema letošnjega SOF-a mi je veliko obetala in za highlight sem planiral petkov obisk, pa je ostalo samo pri sredi. Jebat ga, tako je, če z enimi stvarmi zamujaš in čez vikend delaš.

Je pa sreda postregla z enim odkritjem: Franci Zavrl se je izkazal kot izvrstno zabaven voditelj okrogle mize, ki se je gibal na obeh straneh meje politične korektnosti. Naj mu nekdo da teve oddajo, jaz bi to gledal pogosteje.

Po mizi in otvoritvi sem šel še na žur, ampak sploh ni zabavno, če moraš potem domov pripeljati.

Snjeg

2007-03-20T23:48:00.000+01:00

Če ne bi bilo treba posnet prve fotke, tudi druge ne bi bilo, saj bi Yours Truly gladko ostal doma.

Program interruption

2007-03-19T02:02:00.000+01:00

Ravnokar sem se spomnil, da pravzaprav še nisem objavil posta, ki ne bi bil povezan s fotografijo. Ampak za 100. post (Juhu! Jubilej!) lahko naredim izjemo. Tale Dilbert je preprosto genialen.

Okej, da se ne bom po nepotrebnem kockal z ugledom bloga, prilagam še enega fotografskega Dilberta, ki sem ga moral privleči iz naftalina.

And now back to your regular programming...

Rockanje ob lunaparkovem šanku

2007-03-18T23:21:00.000+01:00

Zadnje čase za časopisje delam skoraj samo še večerne dogodke. Tako me je v petek prineslo v takoimenovani Luna park (pojma nimam, od kje si je prislužil takšno ime), kjer so šankrockovci gostili novinarje in estradne frende. Scena je bila rockovska: nič kaj preveč za počet in ogromno zastonj pijače.

Neugodna kombinacija. Jaz pa z avtom in brez keša za taksi. Damn! Po enem kozarcu vina in treh redbullvodkah sem ugotovil, da stvari ne grejo v pravo smer, zato sem se pobral. Več sreče prihodnjič.

Ups!

2007-03-13T19:48:00.000+01:00

Ves trud vinarjev iz Chiantija je šel po gobe. Džabe so jim bile stoletne obrtniške izkušnje. Naslednjič bomo raje zaupali dolenjskim strokovnjakom, vsaj kar se materiala za fotkanje tiče.

Je prihodnost v videu?

2007-03-04T23:49:00.000+01:00

Medtem, ko sem pregledoval najnovejšo sekcijo linkov na Magnumovem blogu, sem naletel na tale zanimiv članek v Digital Journalistu. Urednik Dirck Halstead govori o časopisu Dallas Morning News, kjer fotografi večino fotk posnamejo z video kamerami. S prihajajočimi modeli kamer v visoki resoluciji in webom kot založniško platformo prihodnosti, bo tega najbrž vse več.

Se bo podoben trend zgodil tudi pri nas in če ja, kdaj?

Potopisnik - popotniška spletna stran

2007-03-01T12:34:00.000+01:00

Spodobilo bi se, da zagon mojega novega projekta obelodanim tudi na svojem blogu.

Torej: Potopisnik je popotniška spletna stran, kjer najdeš reportaže, zanimive povezave, koristne informacije, napovednik dogodkov in druge stvari, povezane s popotništvom. Ni sicer še tam, kjer bi si želel, da je, ampak če bi čakal, da bom spacal iber perfektno stran, se to ne bo nikoli zgodilo.

Za zdaj si na Potopisniku lahko pogledaš -

nekoliko drugačen pogled na Beneški karneval od tistega na tem blogu

reportažo iz španske Galicije

zapis iz Mesta mrtvih

reportažo s plesnega spektakla Fire of Anatolia

Če si bil na kakšnem zanimivem potovanju, naredil kakšne zanimive fotke ali imaš kaj zanimivega za povedat, zadevo na Potopisniku z veseljem objavim. :)

American Photo - Portreti

2007-02-25T14:06:00.000+01:00

Nisem še videl zadnje izdaje American Photo magazina, tudi če je že dostopen v naših trafikah. Opazil pa sem, da je kar nekaj materiala že online. Portreti so stvar, ki me zadnje čase v fotografiji najbolj zanima, zato je številka na temo fotografskega portreta prišla kot naročena. Kopica znanih fotografov od vsepovsod prisotne Annie Leibovitz do Alberta Watsona govori o svojih portretih, v galeriji pa je možno videti kakih petdeset njih.

The New Portrait: A Study in Three Parts

Zanimiv je tudi komentar blogerja na desni Chasa Jarvisa, ki razmišlja o razmerju med portretom kot vpogledom v dušo človeka in portretom v službi promocije portretiranca.

Beneški karneval

2007-02-20T21:54:00.000+01:00

Na Beneškem karnevalu so bili fotografi skoraj bolj zanimivi od mask, zato sem raje fotkal njih. Pa še več jih je bilo.

Dve agenciji, dva bloga

2007-02-14T00:58:00.000+01:00

Magnum ma blog.
Black Star ma blog.

Howg!

Wade Goddard - intervju

2007-02-12T19:14:00.000+01:00

Z novozelandskim vojnim fotografom, kuratorjem dubrovniške galerije War Photo Ltd in letošnjim žirantom emzinovega natečaja sem se pogovarjal nekaj tednov nazaj. Prvi del intervjuja si si lahko prebral na Žurnalovem sajtu. Ker je bilo materiala preveč in je možakar povedal marsikaj zanimivega, drugi del objavljam tule.

Ali spremljaš eksperimente z mešanjem fotografije, zvoka in videa na internetu, kot so na primer Magnum In Motion ali Mediastorm?

Seveda, zdi se mi fantastično. To je zelo dober način za pripovedovanje zgodb. Zelo mi je všeč koncept mešanja fotografij z zvokom ali celo videom. Mislim, da bo uporaba takšnih mešanih prezentacij še poskočila v prihodnosti, ko bo broadband internetna povezava naš glavni medij za karkoli bomo gledali na ekranu. To bo nova forma novinarstva. Fotoreporterji ne bodo več samo fotografi, ampak bodo hodili okrog z mp3 snemalnikom ali video kamero na glavi in na koncu dneva sestavili zgodbo iz posnetega intervjuja, ambientalnega zvoka, fotografij, videa in to zgodbo si bo lahko gledalec downloadal preko interneta.

Ti torej ne vidiš zatona fotoreporterstva. Slišim veliko temačnih napovedi te dni...

Ne, sploh ne. Poglej, naš spomin si zapomni fotografije in ne videa. Če pomisliš na vojno v Vietnamu, kaj ti najprej pride na misel? Vidiš sliko usmrtitve v Saigonu ali golo deklico, ki beži pred napalmom. Fotke se zapečejo v naš spomin in prav zato je fotografija tako močan medij.

Kaj bi svetoval mladim fotografom, ki bi se želeli poskusiti v vojni fotografiji?

Najprej morajo biti prepričani, da je to res tisto, kar si želijo. Če imajo kakršnekoli iluzije, da bodo zaslužili veliko denarja, naj gredo raje prodajati rabljene avtomobile. Če pa vseeno hočejo riniti v vojne zone, jim svetujem vojaški tečaj za novinarje. Teh je dandanes veliko, še posebej v Veliki Britaniji. Sam sicer nisem obiskal nobenega, ampak vsi moji kolegi so jih in so res dobri. Tam te naučijo osnovnih stvari, ki ti pomagajo omejiti nevarnost. Na takšnem tečaju izveš, da je zavojček cigaret zadeva, ki ti lahko reši življenje, če ga imaš v srajčnem žepu, ko te zadene krogla. Ali če si v vojni zoni in parkiraš avto, moraš vedno videti zadnja kolesa avtomobila pred tabo. Tako lahko, če začnejo streljati obrneš in jo takoj odkuriš. Takšne, osnovne stvari se naučiš na tečajih. Niso sicer najbolj poceni, a so vredni svojega denarja.

Ti si se vsega tega naučil na terenu?

Ja, vse kar znam sem se naučil na terenu.

Se spomniš svojih prvih dni v vojni fotografiji? Če danes pogledaš nazaj, si naredil kakšno neumnost?

Uh, veliko neumnosti sem naredil. Moral bi biti že petkrat mrtev. S kolegom sva počela neumnosti, ko sva se sama vozila po Bosni leta 1992 in sva preživela le zaradi sreče. Nekateri najini kolegi niso bili tako srečni. Če si v novem sovražnem okolju, je najbolj pomembno, da ne greš nikamor sam. Vedno je dobro imeti s seboj lokalnega taksista. Če je on preveč prestrašen, da bi se zapeljal po neki cesti, morda tako misli z razlogom. Kasneje se lahko še vedno odločiš, da boš šel tja, ampak brez njega sploh ne bi vedel, da tam preži nevarnost.

Predstavljam si, da pri pokrivanju težavnih in kaotičnih konfliktov kot so Bosna ali Irak na zunaj izgleda vse normalno, ampak nevarnost hitro pride.

Bosna ni bila tak primer, ker je imela trdne frontne črte – bila je fronta in nisi mogel na drugo stran. Ko si se bližal vojnemu območju je bilo očitno z vse pogostejšimi kontrolnimi točkami in vojsko, tako da si vedel, kje streljajo. Na Kosovu je bilo popolnoma drugače. Tam ni bilo frontne črte. Peljal si se po cesti in na kontrolni točki ti je nek Srb pregledal dokumente, za ovinkom pa je stal Albanec z minometom. Naslednji dan se je ta situacija premaknila za kilometer naprej, ali pa sploh ni bilo nikogar, ko si se vračal. Lahko si se zapeljal skozi vas in prešel mejno črto, pa si to izvedel šele, ko ti je nek ostrostrelec razbil okno na avtu. Kosovo je bilo nevarno zaradi tega, čeprav v primerjavi z Bosno tam ni bilo tako hudo. V Bosni je bilo res hudo.

Si bil na Kosovu tudi med bombardiranjem?

Ne. Zapustil sem Prištino 5 ur prej, ker sem potoval z Ronom Havivom. Slišali smo, da je Arkan v Prištini in zaradi Ronove prejšnje povezave z Arkanom je bilo zelo pomembno, da ga spravimo iz Kosova. Ampak ko smo se pripeljali v Beograd in stopili v Hayat hotel, se je izkazalo, da je bil Arkan v hotelski restavraciji. Pa vendar - tudi če ne bi bil z Ronom – lahko da bi ostal v Prištini, ali pa tudi ne. Bili so strašni časi. Celo ko smo zapuščali Prištino so v BBC-jev avtomobil vrgli bombo. Ljudi so ustavljali na cesti, jih vlekli iz avtomobilov skozi okna in jim prislanjali puške na glavo. Celo mesto se je pogrezalo v kaos. Bilo je popolnoma noro. Zelo nevarno. Če si hodil s fotoaparatom po cesti, si mimogrede postal tarča.

Kosovski begunci v Albaniji. (c) Wade Goddard

Danes stanuješ v Zagrebu. Od česa živiš?

Vodim galerijo za vojno fotografijo v Dubrovniku.

Lahko poveš kaj več o njej?

Moja galerija je velik prostor v centru starega mesta. Ideja je, da bi približal realnost vojne splošni populaciji, le da tokrat ne uporabljam svojih fotografij. Ampak realnost je enaka. Jaz odločam o temah in vabim fotografe k sodelovanju na razstavah.

V tvoji galeriji so fotografi kuratorji svojih razstav. Se je ta koncept izkazal za uspešnega?

Ja, zelo sem zadovoljen. To niso moje zgodbe, ampak njihove. Oni so bili tam in nočem vsiljevati svojega objektivnega pogleda.

Vendar se fotografi včasih čustveno navežejo na kakšno fotko ne zaradi tistega, kar je na njej, ampak zaradi nečesa, kar je znano samo fotografu in se je morda takrat zgodilo, pa vendar gledalec tega ne vidi.

To je glavni in največji problem fotografov, ki izbirajo svoje fotke, ne glede na temo in ali gre za studijsko fotografijo ali reportersko ali kaj drugega. Jaz fotografom vedno povem število fotk, ki jih potrebujem. Ponavadi rabim trideset fotk, ampak fotografi itak nikoli ne morejo izbrat trideset komadov, zato jih dobim štirideset ali petdeset. Potem jih jaz izberem trideset in pošljem izbor fotografu, potem on ni zadovoljen z mojim izborom... To je proces, ki traja, še posebej, ker jo fotografi med izbiro fotk vedno odkurijo v neko državo bogu za hrbtom. Ampak ideja je, kolikor se le da: njihova zgodba, direktno do publike. Hočemo preskočiti urednika in kot galerija nimamo političnih stališč za razliko od časopisov.

Fotografije prodajaš tudi zbirateljem.

Iz vsake razstave s fotografom izberemo selekcijo fotk, katerih printe lahko obiskovalci kupijo. To sicer ponavadi niso najbolj krvave fotke, ker načeloma ljudje tega nočejo kupiti in obesiti na steno.

Kakšne pa kupujejo?

V izbor ponavadi damo fotografsko zelo zelo dobre zadeve. Ljudje bodo kupili fotografijo, če jim je všeč barva ali morda poznajo fotografa in ga spremljajo že vrsto let. Eni kupijo fotografijo, ker jim je bila tako všeč razstava in si želijo nekaj, kar bi jih nanjo spominjalo. Veliko prodamo zbirateljem iz drugih galerij, zaposlenim v humanitarni industriji, naprimer uslužbencem NATA, UNICEFA...

Kam prodaš največ fotk? Najverjetneje ne v regijo...

Ne. Na Hrvaškem ni te kulture zbirateljstva fotografij. Iz nekega razloga je sprejemljivo plačati 5000 evrov za olje na platnu, ampak popolnoma nesprejemljivo plačati za fotografijo več od vrednosti papirja, na katerem je natisnjena. Na srečo ni povsod tako. Italijani so največji zbiratelji fotografskih printov na svetu, čeprav več prodam Američanom, preprosto zato, ker v mojo galerijo pride več bogatih ameriških turistov.

* * *

Wadove fotke si lahko ogledaš tule.

World Press Photo

2007-02-09T17:09:00.000+01:00

Spencer Platt, ZDA, Getty Images
Mladi Libanonci na vožnji skozi južni Bejrut, 15. avgust 2006

* * *

Lahko je biti general po bitki, ampak tole bi lahko napovedal. Pravzaprav sem nekaj tednov nazaj hotel napisati post in zgornjo fotko razglasiti za svojega WPF kandidata, ampak je preprosto nisem našel, ne glede na to, kako sem guglal.

Kakorkoli, zmaga je zaslužena. Izraelska agresija na Libanon je definitivno zgodba leta in ta fotka mi je od vseh najbolj ostala v spominu.

Preostali World Press Photo rezultati tule.

V okvari

2007-02-09T14:40:00.000+01:00

Ema 2007: Zgodba o zmagovalki

2007-02-05T05:22:00.000+01:00

Malce sem se poigral, zripal zmagovalni empetri iz promocijskega cedeja in sestavil demo prezentacijo o zmagovalcih letošnje Eme.

P.S. Tu sta še dve galerijici, ki sem ju naredil ta vikend na Emi.

Izza odra.

After party.

Naj vam osvežim spomin

2007-02-03T16:42:00.000+01:00

Še nekaj ur, pa grem na Emo. Prejšnje se spomnim po tem, da so štirje komadi, ki so meni bili edini kul, na glasovanju publike končali na zadnjih štirih mestih. Sem brez okusa jaz ali so brez okusa vsi drugi? Vprašanje je retorično. :)

Se zmagovalca sploh še kdo spomni? Anžej Kdo? Naj vam osvežim spomin.

Spremembe na desni

2007-02-02T06:12:00.000+01:00

Na desno stran sem dodal nekaj novih linkov.

Matjaž Tančič, ki si pri meni včasih izposodi kakšno knjigo, jaz pa pri njemu včasih kak kos opreme, je na svoj blog že takoj na začetku dodal kar nekaj fajnih fotk.

Chase Jarvis je komercialni fotograf. V svojem pisanju se sicer ne omejuje izključno na fotografijo, pa ga je vseeno zanimivo brati, splača pa se pogledat tudi njegov portfolio.

John Loomis je ameriški fotoreporter. Dela tudi za take kalibre kot so New York Times magazine in Newsweek, njegovi posti pa so vedno zanimivo čtivo. Je tudi urednik online magazina za dokumentarno fotografijo Blueeyes.

Drama v foto knjižnici: šest poškodovanih

2007-01-31T00:07:00.000+01:00

Ob pakiranju za večerno plavanje je prišla na dan drama, ki se je zadnje tedne dogajala v moji foto knjižnici. Iz tube blizu knjig je iztekala prozorna snov, se razlila po polici, knjige pa so jo vsrkale vase. Končni rezultat je bil šest poškodovanih, od tega eden huje. Spuščal je gel za tuširanje, ki sem ga dobil za novoletno darilo.

Hvala, prijatelj.

Tule je foto corpus delicti.

Storilec

Poškodbe

Rehabilitacija

Bog, ki je vse skupaj zakuhal, se gotovo želi odkupiti, zato naj kar pripravi kreditno kartico in mi pošlje sveže izvode poškodovanih knjig. V pomoč mu prilagam amazon linke.

Najhuje jo je skupila ena mojih najljubših knjig: Stranger Passing (Joel Sternfeld). Zbirka portretov naključnih mimoidočih je must have za kogarkoli resno zainteresiranega v fotografsko portretiranje.

Precej hudo je bila poškodovana tudi Blink, zbirka predstavitev stotih sodobnih fotografov.

Zelo rad bi kaj več povedal o The History of Japanese photography, a sem jo komaj kdaj vzel v roke. Kupil sem jo v impulzu navdušenja nad azijsko kinematografijo, zato se mi je zdelo, da morajo biti tudi njihovi fotografi hudičevo dobri, pa vendar o njih vemo bore malo. A kdo pozna kakšno azijsko fotografsko ime, ki ni Araki Sugimoto Moriyama?

Girl Culture fotografinje agencije VII Lauren Greenfield je poškodovana le po platnicah, notranjost (fotografski esej o ameriških deklicah - lepih in grdih, suhih in debelih) je ostala skoraj nedotaknjena.

Poceni so jo odnesli:

Mamutsko velika, svinjsko draga in čudovito lepa knjiga Outskirts. Američan Todd Hido je sploh eden mojih najljubših nočnih fotografov.

Icons of photography: 20th century - po ena fotka plus razlaga plus biografija večine velikih mojstrov 20. stoletja.

Paris + Klein - zadnja knjiga Williama Kleina, a me z njo ni preveč prepričal.

Salgadojevi Delavci so ušli za las.

Arzenal

2007-01-26T13:51:00.000+01:00

Če bo tale projekt izpolnil obljube, je to eden najzanimivejših premikov na medijskem področju zadnje čase. Prva številka novega mesečnika Arzenal sicer izide jutri, ampak sem pravkar ugotovil, da je internetni sajt že živ in vsebuje nekaj finih stvari tudi za ljubitelje fotografije. Končno se je tudi pri nas začelo eksperimentirati z mešanjem fotk in zvoka, tako lahko vidimo nekaj Magnum-in-motion-style prezentacij, med drugim: reportažo Mance Juvan iz Venezuele, serijo Heroin Boštjana Slatenška in Domna Pala obogateno z avtorjevima podcastoma ter serijo Ulica dnevnikovca Jake Adamiča.

Didžeji

2007-01-23T00:58:00.000+01:00

Prejšnji teden sem delal še dva portreta didžejev. Ideje so bile v bistvu nadgradnja tistih iz fotkanja prejšnjega portretiranca. Se pravi: še več gelov na fleših in še več sončnega zahoda.

DJ Sylvain

DJ Robert G. Roy

Modna revija

2007-01-19T10:02:00.000+01:00

Včeraj sem se znašel v Domini, kjer je bila modna revija trgovine Kayan. Spodaj dve fotki za pokušino, cela galerija je pa tule.

Wade Goddard na Emzinovem predavanju

2007-01-16T13:59:00.000+01:00

Lani smo poslušali Chrisa Andersona, letos pride v goste Wade Goddard, novozelandski vojni fotograf, ki je od blizu spremljal razpad Jugoslavije (med drugim) za Reuters, Newsweek in New York Times. Pri nas se bo mudil kot član žirije za letošnji emzinov natečaj, v sklopu katerega bo imel predavanje o reportažni fotografiji.

Cankarjev dom, sreda, 24.januar 2007 ob 17h. Jaz bom tam.

Dražgoše

2007-01-15T17:56:00.000+01:00

Že nekaj let me je vleklo na dražgoško obletnico in tokrat sem res šel. Dan je bil idealen za krajši vzpon, poslušanje partizanskih pesmi, gužvanje skozi avtobuse in množico ter martinčkanje ob pivu in pasulju. Pa zdelo se mi je tako zelo fino, da sem končno na žuru, kjer nisem med najstarejšimi.

Fotkal sem sicer bolj mimogrede - navil sem malo osemindvajsetko in je nisem odvil do konca.

Bujta repa

2007-01-13T03:17:00.000+01:00

Huh. Ko sem bil nazadnje na Bujti repi, tradicionalnem žuru prekmurskih študentov, je bilo to še v menzi Rožne doline. Pa se je v vseh teh letih spremenila le malo. Žurov v rožni menzi sicer ni več, a tudi tokrat je prišlo milijone in milijone naklanih študentov in tudi tokrat je bil glavna zvezda najslavnejši sin prekmurske ravnice - Vlado.

Portretni sešn

2007-01-09T21:55:00.000+01:00

DJ Spinne, lanski zmagovalec psilonovega SYLD tekmovanja, me je našel na Trickyjevo priporočilo. Dveurni foto sešn, ki mu je sledilo približno toliko postprodukcije. Ratalo je pa tole.

Foto-holik

Bruc 2009

Toskana 2009

Popotniški trenutek

Next best drag II

Šesta

Danes sem bil na Svenu...

Danes grem na Svena...

15 let impra

Dže ba zapelo?

Nasvet za *mlade* fotografe

DRR je mrtev

Gilles fatale

Kje se bo vse to končalo?

Imamo novo kolegico

Mesec fotografije 2008

Za trenutek naj odloži delo...

Pri Tomažu doma

Fotografi

20 let najboljše kleti v Ljubljani

Zadnji dnevi

Letos nisem bil v Perpignanu...

A sem se pogovedil?

Groupies

Skok: 9 fotografov

Poljaki Nemci dva nula

Fotografska razstava: K4 v K4, 2002-2008

D300 in da hauz...

April ni prav nič muhast

Njus fleš

Prodano

Zijah Gafić intervju

Traveler ahoy!

Pogled v prihodnost

Pogled čez ramo

So fotografi nesrečni?

Digitalna plastika

Axwell in action

France by Luka

iTiVi goes to Holivud

Mali oglas

Chat za predsednika

Sedemnajst - mlad perspektiven kader

Thai razvai

Maratonci tečejo častni krog

Štirideset dni

Last men standing

Domače branje

Park

Mesec fotografije

Na cesti

Trent Parke

Dance & Disorder @ Štirka

Sputnik photos

No more Banzai

Perpignan, pet dni pozneje

Tik pred odhodom...

Razlog za žur

Intervju z Martinom Parrom

In the meantime...

Multimedijski Sziget

Fotopub je odprt

Šestdeset let Magnuma, da o Harveyu ne govorimo

Ni nam bilo lahko

Postati profesionalni fotograf

Fade out

Low-fi photo Inc.

Hong Kong in motion

Pretresi na desni

Tarča

Portret na brzino

Škisova tržnica 2003-2007

Brucovanje stomatologov

Brojim sitno

The swing guys

Red apple

Oh yes

Sofiranje

Snjeg

Program interruption

Nasvet za mlade fotografe