Novoletni čas je tradicionalno primeren za razne obračune, poračune in resolucije. Leto 2007 je bilo fotografsko zame še posebej viharno, polno iskanj in preobratov, zato ga puščam za sabo z mešanimi občutki. Veliko sem se naučil o fotografiji, sebi, svetu in biznisu, a ni bilo vedno lahko.
Gremo po vrsti. Leto sem začel z namero, da se bom bolj vrgel v komercialno fotografijo, a sem po nekaj projektih ugotovil, da me le-ta pravzaprav ne zanima preveč. V fotografijo se pač nisem spustil, da bi celo življenje izpolnjeval vizije nekoga drugega. Problem je le, da je ta veja fotografije edina, ki je kolikor toliko normalno plačana, zato je ta ugotovitev (skupaj s tisto iz naslednjega odstavka) odplaknila namero, da bi se stoprocentno preživljal s fotografijo.
Tekom leta sem spoznal še eno stvar. Če si predstavljamo pripadnike poklica v piramidi, kjer so na vrhu tisti z najlepšim delom in najboljšim zaslužkom, je piramida fotografskega poklica še posebej nizka in še posebej ploščata. Prostora na vrhu je malo, preostali del pa zasedajo ponavljajoča se dela, ki zahtevajo malo kreativnosti za malo plačilo. Kot bi rekli ameriški kolegi, trg fotografije je 'buyers market', kjer dobrih fotografov kar mrgoli, kupcev pa niti ne. Zato je vrh rezerviran za izjemno motivirane posameznike v visoki prestavi, ki delajo od jutra do sutra in ne zaspijo niti za trenutek. To je pa problem, ker mene ne zanima samo fotografija, ampak tudi tehnologija, pisanje, ekonomija in cel kup drugih stvari, zaradi katerih se ne morem in nočem posvetiti zgolj fotografiji. Naskok na vrh fotografske piramide torej prepuščam drugim, sam pa se bom ukvarjal s travel fotografijo, reportažami in portreti, kar me v fotografiji tudi najbolj zanima.
Uh, še en razlog je, da je plezanje po piramidi zame manj zanimivo. Če v pehanju za ne-vem-čim nimaš časa za najbližje, je vse ostalo zaman. En primer burn-outa in družinski dogodek ali dva so stvari postavili v perspektivo. Kaj ti bo vrh piramide, če nanj priplezaš sam.
Poleti sem se dokončno poslovil od fotkanja za *brezplačni tednik*, za katerega sem delal nekaj več kot tri leta. Prišel je čas, da se premaknem naprej. Iskal bom sicer nekaj novega angažmaja, a predvsem na področju, ki me zanima: reportaže in portreti. Računam tudi, da bo več energije za osebne projekte, ki sem jih v bližnji preteklosti popolnoma zanemaril. Po treh letih od zadnje razstave bo tudi čas za kakšno novo.
V prodajo fotografij preko stock agencij sicer nisem vložil pretirano veliko truda, a se je obrestoval tisti iz konca leta 2006. Tako so mi na
Alamyju v letu 2007 prodali 31 fotk in letni plan zaslužka dveh mesečnih plač s tega naslova je bil okvirno dosežen, le da sta bili ti plači bolj taki, natakarski. Zdaj imam pri njih kakih 1200 fotk in še nekaj malega arhivskega materiala za plasiranje v prihodnjih treh mesecih. Konec leta sem se pridružil še novonastali agenciji Photoshelter, ki se tako kot Digital railroad namerava preleviti iz ponudnika tehnološke podpore fotografom v online fotografsko agencijo. In ker fantje očitno znajo prepoznati kvaliteto, so eno od mojih fotk uporabili za
showcase svoje editorial kolekcije.
Bodi počasi dovolj. Veliko bi želel še napisati, a naj kaj ostane za poste v prihajajočem letu. Želim ti uspešno in predvsem srečno 2008.
Sebi tudi.
