Hitri in drzni

Temu blogu gre očitno tako slabo, da poskuša blogger na vse mogoče načine pritegniti pozornost.

How low can i go? Že zadnjič sem poskušal s fuzbalom, potem z zvezdami, zdaj pa sem se pripravljen spustiti še stopničko nižje: bejbe in avti.

Proslava

Dan je bil vroč, za nekatere junake iz prejšnjega prispevka prevroč. Tudi za enega od mladeničev iz častne čete, ki so ga morali po polurnem pokončnem stanju na mestu ob odhodu za pas prijeti kolegi, da ni zgrmel po tleh.

Na sobotni proslavi me je nekoliko teplo po glavi, da ne premorem spodobnega profesionalnega teleobjektiva. Ni ravno fino, da moraš pri 300mm in 1600 ISo delati s petdesetinko, potem pa še zavistno opazovati, kaj so naredili kolegi s 400 mm fiksnim in monopodom. Morda bom moral pozabiti na svojo antipatijo do težkih objektivov in investirati v rešitev, čeprav te dni menjam fokus in ne vem, koliko časa bom še delal takšne dogodke.

P.S. Tule je še galerija Delovega fotografa, dopolnjena z Bobotovimi fotkami.

Igralci v glavnih vlogah

Tule dve fotki dveh, ki sta vajena pozornosti.

Naš El Presidente je središče dogajanja kamorkoli pride. Že pred njegovim prihodom prizorišče počekirajo sikret srvis gajsi in ko pride, se kamere usmerijo v njegovo smer in ne nehajo najedat, dokler se ne odpelje s svojim mercedesom. Po preobrazbi nabira plus pike z govorico, ki smo jo nevajeni od politikov. Zavzel se je celo za Metelkovo.




Severina bo v filmu Petelinji zajtrk sicer igrala stransko vlogo, a je bila glavna zvezda promocijske tiskovke v Unionu. In ko je voditelj omenil njene 'prejšnje igralske izkušnje', smo najverjetneje vsi v dvorani pomislili na isto. (V mislih je imel seveda njeno vlogo v monodrami 'Čekajući svog čovika')

Fuzbal

Glede na to, da se je v vseh porah bivanja zaredila takoimenovana nogometna mrzlica, bom tudi sam pristavil svoj lonček.

Šport delam zelo malo, pravzaprav skoraj nikoli. Če sem natančen, sem nogometno tekmo fotkal točno trikrat, nazadnje to nedeljo v Prekmurju.

Prvič sem se s fotoaparatom ob nogometni zelenici znašel v Celju na kvalifikacijski tekmi Slovenija-Italija. Celo tekmo je lilo kot iz škafa in dejstvo, da sem imel manjši objektiv od vseh ostalih fotografov ni pripomoglo k večji samozavesti. Hvalabogu je bila naloga relativno lahka: posneti fotko vratarja Mavriča za njegov profil.




Drugič sem delal fuzbal spet v Celju, tekmo mladih reprezentanc. Tokrat sem fotkal za družabno kroniko in je bilo bolj od dogajanja na igrišču pomembno kdo sedi na tribuni s posebnim poudarkom na nizozemskem selektorju Marcu van Bastnu. Vseeno sem ujel tale sporni trenutek v nizozemskem kazenskem prostoru, ki so ga videli vsi razen sodnika...




Takole pa to zgleda v slovenski četrti ligi (golman še ni opazil, da je pravkar prejel gol).

Naključja

Kaj imata skupnega Pavle Ravnohrib na predvčerajšnji podelitvi Župančičevih nagrad in Ivo Godnič na Pohodu kolaterale za mir na predvečer vojne v Iraku leta 2003?

Ena sodelovanja se rodijo iz naključij. Takrat sem kot nadebudni bodoči reporter hodil fotkat na dogodke, ki so se mi zdeli zanimivi. Fotke sicer nisem imel kam prodat, a za trening je bilo dobro.

Tistikrat ni bil ravno moj dan. Že takoj na začetku so mi počile hlače, da me je bilo vseskozi strah, da mi bo kaj ven pogledalo (v tem trenutku bi se zagotovo v bližini motalo dovolj fotografov, ki bi dobili priložnost za fotko tedna). Pa sem si tolikokrat rekel 'še pet minut, pa grem', da sem zdržal do konca.

In se je splačalo. Na koncu protesta me je za rokav pocukala gospa, ki je za svoj časopis potrebovala fotke političarke, ki je imela govor na shodu. Fotke je tudi dobila in iz tega je zrastlo občasno sodelovanje, ki me je v četrtek pripeljalo na ljubljanski grad.

Surfin'

Torej:

čeprav sem imel lep namen delat ta večer, se je izteklo drugače. Začel sem ob devetih na About Photography, tam našel sajt Antona Corbijna in Dereka Ridgersa, se navdušil nad delom Ewena Spencerja, mimogrede počekiral travelog Donne DeCesare, premeril dela letos sprejetih v Getty, in ko sem bil že tam nakratko prečesal njihov Edit magazine, potem prebral portret Luca Delahaye v Guardianu, preveril novosti na Magnumu in se na koncu ustavil na myspace blogu kolega Trickyja.

Zdaj grem pa spat.